Maja Pelević, beograjska dramatičarka, je z leta 2005 izdano dramo Pomarančna koža zajela položaj sodobne ženske, ujete v primežu hitrega načina življenja in težnje po ohranitvi ženskega telesa kot objekta za raziskovanje, občudovanje in ljubosumje. Balkanska vojna se je umirila, sesuta Jugoslavija se počasi rehabilitira; zdi se, kot da 21. stoletje ne prinaša nobenih družbenopolitičnih problemov več. Vendar je to, čemur danes pravimo kapitalizem, farsa, debela, skoraj neprepustna plast, ki skriva vso gnilobo t. i. demokratične družbe, katere nosilec je srednji sloj. Manko urejene socialne in pravne družbe se kompenzira na različne načine, tudi preko modnih smernic in težnje po popolno oblikovanem fizisu, obenem pa oblast nevidno teži k perfektni vizualni podobi vsega otipljivega in gledanega: »Temeljno obeležje oblasti je povezano z razsežnostjo vizualnega. To je načelo ‘očesa oblasti’ […]« (Bahovec 2002, 182).
Že prva stran drame je kratka in jedrnata, sestavljena iz alinej, nakazujoč docela žensko tematiko, še bolje, problematiko, ki jo tako pogosto lansirajo različni mediji. Preko dvaindvajsetih točk, naslovov posameznih prizorov, ki refleksno spomnijo na parole trivialnih časopisov z žensko vsebino, se že izriše fabula drame s provokativnim naslovom. Pomenljiva dramska struktura je »sveža«, kot je trendovska njena vsebina; v njej mrgoli kronotopoloških in žanrskih preskokov v maniri sodobnega življenjskega ritma. Struktura teksta je fragmentarna, s hitro menjavo prizorov in še hitrejšim spreminjanjem psihofizičnega stanja glavne osebe. Ženski svet se v zadnjih letih vrti okoli (ne)popolnega telesa, katerega večni sovražnik je pomarančna koža. Pomembno je telo, meso, ki se vidi in občuti; Pomarančna koža postavi na ogled namembnost vitkega stasa v sodobni potrošniški družbi, ki je diametralno nasproten »družinskim«, matronskim podobam, ki so izražale zgolj reproduktivnost in biološko realiziranost. Imperativi lepotne industrije, ki v naša življenja redno pronicajo preko množičnih občil, so postali svete zapovedi. Z žensko manipulirajo industrija, dobičkonosne korporacije in mediji kot posredniki tržnih novosti; o moškem kot režiserju njenega življenja vsaj v širšem smislu ni več govora. Moški je sicer resda še vedno pomemben člen, vendar ne vodi igre; potek dogodkov (in tudi partnerski odnos) usmerjajo kozmetične mašinerije in ženski (ne)konformizem modnim zapovedim. Partnerska zveza bo, po vseh kozmetičnih paradigmah sodeč, uspešna samo, če bo ženska fantastično sijoča in negovana vsak dan in do konca svojih dni, kar še močneje potencirajo trivialne brošure z nasveti o »ulovu in večni priklenitvi moškega nase«. Kakor razišče K. P. Morgan, »lepota prinaša ženski boljši položaj, privilegiran dostop do moči in ugodnejšo heteroseksualno zvezo« (1991, 153). Tokrat si zapoveduje ženska sama, njene samozahteve pa pogosto vodijo v absurdno in obsesivno težnjo po »še«. Še več telovadbe in kozmetike bo prineslo več občudujočih moških pogledov in zadostitev normam »višje« instance. Norme in zapovedi današnje družbe namreč kažejo zgolj na neizpodbitno dejstvo, da se ljudje ne spremenimo (na bolje). Čistunskost, dvojno moralo in kvazireligioznost kot nekdanje imperative marsikatere rigidne družbe so nadomestili bojni klici po popolnem, vitkem in brezmaščobnem ženskem telesu, zahteva po vizualno izčiščeni podobi ter (pre)visoko postavljene in pogosto nesmiselne (in nerealne) norme.
Že sam naslov drame, Pomarančna koža, aludira na tipično žensko težavo, ki se je v letih, ko so se ženske morale boriti za socialne in politične pravice ter je bil fizični videz postavljen v srednji plan, usidrala domala v vsako hišo. Ženski lik, Ona, je univerzalna evropska ženska, zaposlena z videzom, ki ga narekujejo kozmetični saloni in lepotni kirurgi. Njena integriteta je kaotično razpršena na vijuganje med realnim in virtualnim okoljem, vsepovsod pa je napadena z recepti za boljše in srečnejše življenje. Skozi dvaindvajset kratkih prizorov spremljamo zasnovo, oblikovanje in razplet poti ženske v primežu lepotnih idealov, moškega in družine. Bralčeva percepcija je razpršena na opazovanje Nje skozi tretjo osebo, kmalu pa se znajdemo tudi v njeni situaciji, sprejmemo modifikacijo in »živimo« življenje s »pomarančno kožo« z njenega vidika. Protagonistka Ona ne razmišlja več o (ne)enakopravnosti in morebitnem podrejenem položaju; svojega samca skuša obvladati z zunanjo privlačnostjo, zato so obiski salonov in kirurgov njena stalnica. Ravno zaradi moškega, bogatega poročenega šarmerja, se odloči za napad ter vstopi v varljivi svet glamurja in popolnosti, v maniri z avtoričino peto dramsko parolo »Spremenite videz, spremenite življenje«. Ona se odloči za korenit poseg, da bo lahko v prihodnosti s svojo zunanjostjo zlahka vplivala na svojega sanjskega moškega in s tem za vedno reorganizirala svoje življenjske (prehrambne) navade. Moški je nagrada za dolgotrajno odrekanje hrani in bolečine, prestane v salonih in kirurških sobah.
Že v zadnji dekadi 20. stoletja, predvsem pa v zadnjem tisočletju se čedalje glasneje izražajo pravila za zdravo, vitko in čvrsto telo. Družba tudi v letih najvišje tehnološke kultiviranosti in liberalnejše mentalitete ni zgubila predikata rigidnosti. Etiketira »drugačne«, ženske, ki svojemu videzu ne namenijo vsega prostega časa in ki konkretno odstopajo od modela »idealno« oblikovanih proporcev.
Najnovejša dramatika tematsko variira glede na tržno ponudbo, ki se je (ne) polasti novodobna ženska; tak je primer Pomarančne kože, ki predstavi obsedenost s telesom (videzom), ki je zamenjala prejšnjo odvisnost od moža in otrok, predvsem pa od pričakovanj družbe. »Želja po gotovosti, varnosti in sprejetosti, po uspehu, ki bi dokazoval našo vrednost, kvaliteto našega uma in moč volje, je brezmejni prostor produkcije potrošnic in potrošnikov« (Čeplak v MGL 2010, 14). Ženska se podreja zahtevam medijev po idealnem in občudovanja vrednem videzu; le tako bo domnevno uspešna pri iskanju partnerja in priznavana s strani moških sodelavcev. Še vedno je namreč samica: ogledovana, kritizirana in v središču moškega zanimanja.
A. V.
Viri:
Bahovec, Eva. 2002. With your brain and my looks (Telo v kulturnih študijah). Cooltura. Uvod v kulturne študije (ur. Debeljak, A. et al). Ljubljana: Študentska založba.
Gledališki list MGL. Sezona 2010/2011; let. LXI, št. 3. Maja Pelević. Pomarančna koža. Ljubljana, 2010.
Morgan, K. P. 1991. Women and the knife: Cosmetic surgery and the colonisation of women´s bodies. The politics of women´s bodies: Sexuality, appearance, behaviour (ur. R. Weitz). Oxford: 147–166.