Po koncu zgodovine je prišlo do zelo povednega preobrata: »levica« oziroma socialdemokratske stranke so se začele pomikati vse bolj v desno; še bolj pomembno, neoliberalna teorija in praksa je postala hegemonska tudi med »levimi« intelektualci. V analizi se bomo ozrli le na nekaj ključnih težav, kar nam bo omogočilo razumevanje izjemno medlega odziva »levih« strank na krizo neoliberalnega gospostva, ki se je najbolj izostrila po finančni krizi leta 2008.
Problem »levice« oziroma tistega, kar je včasih veljalo za levico – predvsem mislim na različne socialdemokratske stranke –, je v tem, da so vsi posvojili neoliberalni besednjak. Tipičen primer je beseda »deležnik« (angl. stakeholder). Ta beseda je lahko mogoče primerna v privatnih in poslovnih zadevah, v kapitalističnih krogih, vendar je njena uporaba v političnih procesih izjemno problematična, saj ti »deležniki« nadomeščajo državljane – politične osebnosti (George 2014) oziroma politične živali[1]. Tako je posameznik tudi v javnih, političnih procesih še vedno le sebični privatnik, nikakor pa ne državljan – privatni človek nadomešča javnega državljana, s tem pa se samo poglablja diskrepanca med javnim in zasebnim ter reproducira (politična) odtujitev človeka (glej Marx 1979a, 91–97). Še več, privatni interesi postanejo povsem legitimni tudi v politiki – sebični privatnik nadvlada državljana. To je popolna zmaga (neo)liberalizma, saj gre za privatiziranje politike in političnih procesov že na ravni besed in pojmov. Čeprav se sliši banalno, je takšna privatizacija javnega in političnega prostora zelo problematična, saj gre za ideološko (v Althusserjevem pomenu) zasidranost določenih izrazov, posledici katere sta ohranjanje določenih razmerij moči kot tudi kreiranje družbenopolitične in ekonomske dejanskosti. Gre torej za boj na ravni jezika – katere besede, pojmi so ustrezni, saj jezik ne le opisuje, temveč tudi kreira dejanskost(i).
Druga težava, ki jo lahko povežemo z zgoraj omenjenim, je problem procesov (politične) subjektivacije in politične socializacije. Danes se namreč namensko apolitično socializira posameznika, hkrati pa se tudi namensko in načrtno producira podjetnika, homo oeconomicusa. Ti procesi, ki zdaj trajajo že kar nekaj časa, so izraziti tudi v Sloveniji: vsi naenkrat moramo biti podjetniki (poplava startupov, kickstarterjev ipd.), drugače smo paraziti. Pri tem seveda zelo skrbno sodelujeta dva najpomembnejša ideološka aparata države: šola in mediji. Neoliberalna doktrina je depolitizirala politiko in tudi subjekta, ki je sedaj skoraj a priori apolitičen. Posameznik je postal le sebični človek, edino bistvo katerega je privatna lastnina, ki pa je »pravica sebičnosti« (Marx 1979b, 173). Če je še nekaj desetletij nazaj veljalo, da je človek zoon politikon, politična žival, je danes predvsem podjetna žival. Produkcija subjektivitete je ključnega pomena za reprodukcijo obstoječih razmerij moči. Vendar ne gre za nekaj nevtralnega, naravnega – saj je subjekt vedno produkt razmerij moči in družbenopolitičnega konteksta.
Tretjič, pri »levici« je najbolj izrazit premik, ki se je zgodil z zmago neoliberalizma v kontekstu političnega predstavništva in liberalne nacionalne države. Politično predstavništvo namreč ni več utemeljeno na zastopanju določenih interesov, temveč zgolj na upodabljanju. Ta proces problematizira Mastnak (2015), analizirajoč nacistično gospostvo in teorije Carla Schmitta. Izhajajoč iz Mastnakove analize, lahko trdimo, da je predstavništvo tudi v času neoliberalne globalizacije postalo zgolj »umetniško« upodabljanje, saj je politika skupaj s strankami, ki so skoraj vse po vrsti skoraj zagovornice kapitala, popolnoma odtujena in razdvojena od tistega, kar naj bi predstavljala, zastopala. Ne gre za zastopanje političnih ali ekonomskih interesov različnih razredov, temveč zgolj za videz, za legitimacijo procesov ekspropriacije skupnega. V kontekstu somraka »levice« je to trenutno najbolj izrazito v Združenem kraljestvu, kjer ima Jeremy Corbyn, predsednik laburistične stranke, velike težave z laburistično elito, medtem ko je v strankarski bazi izjemno priljubljen. Primer Corbyna je zelo zgovoren, saj je namreč le socialni demokrat starega kova– nič več in nič manj od tega, ni radikalni levičar, a hkrati za elito laburistov predstavlja preveč radikalno tendenco, saj zagovarja popolnoma drugačno politiko od Blairove tretje poti, ki je pomenila dokončno kapitulacijo socialne demokracije ter zmago neoliberalizma, in to ne le v Združenem kraljestvu.
Takšen potek dogodkov nam omogoči razumevanje neoliberalne hegemonije danes. Slab oziroma nikakršen odziv stare, etablirane leve politike je vendar tudi odprl prostor za vznik novih, radikalno levih gibanj in strank po celem svetu. Vse nove radikalne politične tendence imajo skupni imenovalec – politizacijo neoliberalizma, saj je treba neoliberalizem koncipirati politično, hkrati pa mora biti tudi boj proti neoliberalizmu političen. Brez politike namreč ne gre – neoliberalizem je ravno s tem, ko depolitizira subjekte in tudi družbenopolitično dejanskost s pojmi, ki se jih uporablja kot »nevtralne«, predvsem in v prvi vrsti političen. Ob tem pa boj poteka tudi drugih ravneh: gradnja kontrahegemonije je možna le prek drugačne produkcije vedenja o družbi in politiki ter prek produkcije subjektov – posameznik mora zopet postati zoon politikon. To je pot, ki lahko odpre prostor, da si spet prisvojimo avtonomijo v produkciji življenja, življenjskih pogojev, onkraj kapitalističnega gospostva.
M. H.
Viri:
George, Susan. 2015. Kdo vas je pa izvolil? Vzpon nelegitimne oblasti korporacij in zaton demokracije. Ciceron: Mengeš.
Marx, Karl. 1979a. Kritika Heglovega državnega prava (§§ 261–313) [Izbor]. V Marx Karl, Friedrich Engels. Izbrana dela v petih zvezkih: I. zvezek, ur. Božidar Debenjak, 57–134. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Marx, Karl. 1979b. Prispevek k židovskemu vprašanju. V Marx Karl, Friedrich Engels. Izbrana dela v petih zvezkih: I. zvezek, ur. Božidar Debenjak, 149–188. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Mastnak, Tomaž. 2015. Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: *cf.
[1] V Sloveniji je ta beseda postala izjemno popularna in jo je velikokrat možno slišati tudi iz ust socialnih demokratov.
