Ministrica Maja Makovec Brenčič obravnave interpelacije, ki jo je vložila poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, sploh še ni dočakala, pa je ista poslanska skupina že pripravila tudi interpelacijo zoper celotno vlado. V SDS ministrici za izobraževanje, znanost in šport med drugim očitajo neukrepanje in zavlačevanje pri pripravi novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kršitev Ustave Republike Slovenije in nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter ustvarjanje neenakosti pred zakonom (Državni zbor Republike Slovenije 2016).
Omenjena poslanska skupina je konec marca letos predstavila predlog zakona o spremembi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), s katerim je želela spodbuditi uresničitev odločitve ustavnega sodišča iz leta 2014, da se zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, zagotovi 100 % sredstev za izvajanje programa javne šole[1]. V decembru 2014 je ustavno sodišče presodilo, da obstoječa praksa financiranja javno veljavnih programov, ki jih izvajajo zasebne osnovne šole, ni v skladu z ustavo, saj naj bi bili starši, ki plačujejo šolnine za takšne programe, v neenakopravnem položaju. O vprašanju neenakopravnega položaja staršev otrok, ki se šolajo v zasebnih šolah in morajo plačevati šolnino, je ustavno sodišče (v drugi sestavi) sicer razsojalo že leta 2001. Takrat je odločilo, da uveljavljeni zakon, ki predvideva 85-odstotno financiranje (oziroma 100-odstotno financiranje za zavode, ki so bili ustanovljeni pred letom 1996) zasebnih šol, ki izvajajo javno veljavne programe, ni v nasprotju z ustavo (Ustavno sodišče RS 2001). Leta 2001 je ustavno sodišče razsojalo o ustavnosti takšnega deleža financiranja na splošni ravni, leta 2014 pa le na ravni osnovnošolskega izobraževanja. Tako je sodišče leta 2014 na podlagi interpretacije 2. odstavka 57. člena ustave, ki pravi: “Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev” (Ustava RS), zaključilo, da v tem primeru obstoječi zakon o financiranju zasebnih šol, ki izvajajo javno veljavni program osnovnošolskega izobraževanja, ni v skladu z ustavo, saj ne razlikuje med institucijami, na katerih se program izvaja, temveč je bistvena vsebina (Ustavno sodišče RS 2014). Za odpravo protiustavnosti je sodišče določilo rok – eno leto od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (prav tam), vendar danes sprememba še vedno ni sprejeta. Zakaj sprememba zakona kljub ponavljajočim se razpravam in usklajevanjem še ni bila sprejeta? Zadeva je vse prej kot preprosta. Nekaj popravkov v zakonu in nekaj sto tisoč evrov dodatnih sredstev za polno financiranje javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja v zasebnem šolstvu ni edina sprememba, ki bi jo sprejem takšnega zakona prinesel. Preden do takšne odločitve pride, je treba odgovoriti na vrsto vprašanj, kot so: na kakšen način je problem financiranja zasebnega šolstva povezan s problemi javnega šolstva, ali zagotavljanje pravice polnega financiranja javno veljavnih programov zasebnih šol hkrati predstavlja spodbujanje vpisa na takšne šole in do katere mere se je država dolžna prilagoditi interesom, nazorom staršev oziroma posameznikov pri izbiri izobraževanja. Hkrati je treba začrtati oziroma obnoviti tudi cilje in nasloviti prihodnost javnega šolstva.
Ker šola predstavlja temeljni mehanizem družbene reprodukcije in zato prostor prevzemanja družbeno veljavnih vrednot in zavesti ter podrejanja pravilom obnašanja, družbenoekonomskim pravilom itd., ni čudno, da na tem področju že stoletja poteka boj (na primer med cerkvijo in državo) za prevzemanje nadzora nad vsebino (in načinom njenega posredovanja), ki se prenaša skozi ta mehanizem. Sodobna (demokratična) država si je sčasoma izborila primat nad tem področjem, vsakemu posamezniku pa je dolžna zagotoviti javno financirano osnovno izobrazbo. Naloga liberalne in socialne demokratične države je, da skrbi za vsem dostopne javne šole, mora pa zagotavljati tudi pogoje za svobodo izbire, zato zakonodaja skozi različne pravne dokumente omogoča tudi obstoj zasebnih šol.
Uporabnost znanja in predstava o znanju kot orodju skozi družbenoekonomske trende vedno bolj nadomeščata znanje kot vrednoto po sebi, kar se odraža tako v odnosu do znanja, učenja in šolskega sistema kot tudi (in posledično) v družbeni strukturi in družbenih procesih. Takšen značaj izobraževalnih institucij je najbolj viden v visokem šolstvu skozi množenje privatnih zavodov, ki ponujajo majhno število študijskih programov (s šibkim teoretičnim zaledjem); na ideologije, ki spodbujajo nove pristope in (uporabnejše) vsebine, pa niso neobčutljivi niti srednješolski in celo osnovnošolski programi. Zasebne šole naj bi poskušale odgovarjati na pomanjkljivosti javnih šol, omogočajo dodatne vsebine, ki niso ali ne smejo biti del javnih izobraževalnih vsebin (na primer izražanje partikularnih načel, konfesionalne dejavnosti itd.), se posamezniku približujejo z bolj individualno obravnavo in podobno. Medtem ko naj bi zasebno šolstvo odgovarjalo na nove družbene izzive, se javno šolstvo v navijaštvu za razširitev zasebnih oblik izobraževanja prikazuje kot neodzivno in samozaverovano.
Maji Makovec Brenčič se torej očita nespoštovanje uvodoma omenjene odločbe ustavnega sodišča, ki so jo med drugim poskušali izpodbijati[2] v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, ki je v bran javnemu šolstvu pripravil knjižico z naslovom Komu je napoti kakovostno javno šolstvo? (Šimenc in Tašner 2016). Glede polnega financiranja zasebnega šolstva so razdeljeni v koaliciji in v opoziciji, poslance nekaterih strank pa skrbi, da bi imela takšna sprememba zakona širše, celo družbene posledice, kot sta večja fragmentiranost in razslojevanje družbe. Problematika hkrati odpira vprašanje kvalitete javnega šolstva in vprašanje njegove konkurenčnosti. Ta vprašanja napotujejo tudi na razmislek o tem, zakaj se starši sploh odločajo za vpis otrok v zasebne šole. Starši lahko prednosti nekaterih zasebnih šol vidijo v tem, da te ponujajo programe, ki temeljijo na drugačnih (alternativnih) pedagoških pristopih, na specifičnih vsebinah, na posredovanju partikularnih vrednot in nazorov, na drugačnih vzgojnih ciljih in podobno. Po drugi strani jih lahko motivirajo domnevno negativne lastnosti javnega šolskega sistema (previsoki ali prenizki standardi, premalo ali preveč discipline, nezaželene vsebine ali pedagoški prijemi itd.). O razlogih za vpis na neko zasebno šolo navadno veliko lahko pove sama ideja, doktrina oziroma ozadje izobraževalnega programa. Konkretno: v Sloveniji trenutno javno veljavne izobraževalne programe na osnovnošolski ravni nudi enajst zasebnih šol, med katerimi štiri nudijo programe, ki se izvajajo po posebnih pedagoških načelih (waldorfska in montessori), ena pa izvaja program katoliške osnovne šole. Na srednješolski ravni javno veljavne izobraževalne programe nudi šest zasebnih šol, vse izvajajo program gimnazij, ustanoviteljica štirih izmed njih je Katoliška cerkev v Sloveniji, poleg teh pa delujeta še Gimnazija Erudio in Waldorfska gimnazija (Mladina 2016).
Javno šolstvo je vajeno graje tako s strani strokovnjakov, raziskovalcev, teoretikov kot s strani laikov. Včasih takšne graje pristojno ministrstvo spodbudijo, da v šolstvu uvaja spremembe, ki pa zopet ne zadovoljijo vseh vključenih. Na ravni osnovne šole nezadovoljstvo s pedagoškim procesom, prijemi, načinom ocenjevanja, načini navajanja na učenje in podobno še večkrat kot učenci izražajo njihovi starši. Nezadovoljni so, kadar se mora njihov otrok v drugem razredu na pamet naučiti Župančičevo pesem, vedno pogosteje se pogajajo za končne ocene, tarnajo nad neuporabnostjo določenih vsebin in podobno. S svojim odnosom do učiteljev, do vsebine, do pomena in celotne ideje šolskega sistema vplivajo tudi na odnose in razmerja med učencem in učiteljem, na otrokov odnos do posredovane snovi in na vrednotenje in pomembnost le-te. Na posreden način tako starši zaznamujejo (predvsem osnovno) javno šolstvo. Za izgubo občutka odgovornosti, za količino in kvaliteto osvojenega znanja, za pomanjkanje samokritičnosti, za negotovost in nesamozavest pa tudi apatičnost, nezanimanje in negativen odnos do šole, znanja in vednosti nasploh torej ni kriv izključno nepopoln šolski sistem, temveč odnos, s katerim so opremljeni otroci in njihovi starši. Res je, da šolski kurikulum, zahteve, vrednotenje znanja, standardi šolskega sistema, nemalokrat pa tudi pristop učitelja nosijo del krivde za odpor do učenja in usvajanja znanja, vendar otrokov odnos do znanja v osnovnošolskih letih (ki zaznamujejo prihodnja) zaznamuje predvsem odnos njegovih staršev (oziroma skrbnikov) do znanja in šolskega sistema. Otrok, ki znanje akumulira samo zaradi tega in samo toliko, kot zahtevajo standardi, niti ne more razviti občutka odgovornosti niti mu osvojeno znanje ne prinaša samozavesti, saj je to vedno odtujeno, vsiljeno in ga zato ne dojema kot del svoje osebnosti.
Javna šola morda ne more zadovoljiti preferenc vseh posameznikov, menim pa, da predstavlja nepogrešljivo okolje, v katerem se otrok uči bivanja in delovanja v demokraciji. Samo javna šola lahko predstavlja mesto, kjer se otrok sooča z raznolikostjo pogledov, stališč, nazorov in vrednot, ki so značilni za širšo družbo, v takšnem okolju se navaja na kolektivno življenje, na vseprisotne antagonizme in spoznava različne načine reševanja konfliktov. Niti javno niti zasebno šolstvo pa ne predstavlja popolnega mehanizma, v katerem bi otrok lahko razvil vse svoje potenciale. Seveda to ne pomeni, da k razvoju individualnih posebnosti ni treba stremeti. Kar se kaže kot problem, je, da starši vse večkrat pričakujejo, da bo šola otroka celostno (pre)vzgojila in nadomestila njihov vložek k razvoju otrokove osebnosti. Želijo, da se njihov otrok obravnava individualno, vendar tudi v tem pristopu obstajajo slabosti, ki vplivajo na kasnejše funkcioniranje posameznika v družbi – zunanje okolje lahko za otroka, ki ni vajen omejitev, raznolikosti, krivic in občasnega postavljanja v ozadje, postane zelo stresno, odnosi v družbi pa posledično bolj napeti in netolerantni.
Zdi se, da javno šolstvo pod vsako vlado išče ravnotežje med tradicijo in trendi, med avtonomnostjo in prilagodljivostjo, med disciplino in permisivnostjo. Ker šolski sistem predstavlja ključni mehanizem reprodukcije družbe, so kritike v zvezi z njim ne le zaželene, temveč tudi nujne. Postanejo pa lahko tudi škodljive, če niso pospremljene s konstruktivnimi predlogi, temveč so usmerjene v namerno razvrednotenje (primarne) funkcije šolskega sistema – posredovanja vednosti. Četudi naj bi zasebno šolstvo z zgledom in konkurenčnostjo (kot pravijo njegovi zagovorniki) spodbujalo kvaliteto javnega šolstva, lahko v senci simbolne drugorazrednosti napreduje le počasi. Demokracija potrebuje kakovostno in obsežno javno šolstvo, uresničitev in vzdrževanje tega cilja pa sta med drugim odvisna od političnega interesa, izobrazbe in usposobljenosti učiteljev ter končno in predvsem od odnosa staršev, otrok in celotne družbe do institucije šolskega sistema in znanja. Ker je predsednik vlade obljubil ureditev problematike financiranja zasebnih šol in odpravo protiustavnosti, je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bo novela zakona zaživela. Čas bo pokazal, ali bo država s tem ukrepom zares prispevala tudi k izboljšanju javnega šolstva ali bo spodbudila ustvarjanje večjih razlik, temelječih na partikularnih vrednotah, in tako izzvala bitko za krepitev ideološkega zaledja.
B. B.
Viri:
Državni zbor Republike Slovenije. 2016. Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za izobraževanje, znanost in šport, dr. Maje Makovec Brenčič, 8. september.
Ustavno sodišče RS. 2001. Odločba U-I-68/98.
Ustava Republike Slovenije. Dostopno prek: http://www.us-rs.si/media/ustava.republike.slovenije.pdf (29. september 2016).
Ustavno sodišče RS. 2014. Odločba U-I-269/12-24.
Šimenc, Marjan in Veronika Tašner, ur. 2016. Komu je napoti kakovostno javno šolstvo? Ljubljana: Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije.
Mladina. 2016. Jutri svoja vrata odpira tudi 11 zasebnih šol, 31. avgust. Dostopno prek: http://www.mladina.si/176093/jutri-svoja-vrata-odpira-tudi-11-zasebnih-sol/ (29. september 2016).
[1] Navajati razloge, zaradi katerih na strani stranke SDS obstaja politični interes za spremembo zakona, sicer ni namen tega premisleka, zagotovo pa vrednote in ideologije, ki so vpisane v obstoječi sistem zasebnega šolstva, niso v ideološkem navzkrižju z vrednotami in stališči te stranke.
[2] Ugovor na razsodbo sodišča se med drugim nanaša na hkratno financiranje posebnih načel, vrednot in stališč, ki jih ni mogoče ločiti od programa (v Šimenc in Tašner 2016).
