Phillip Dick je poleg Iztirjenega časa napisal tudi roman Človek v visokem dvorcu, v katerem se srečamo s prikazom alternativne zgodovine, simulacije neke nove resničnosti, ki bi lahko nastopila, v kolikor bi se druga svetovna vojna razpletla drugače. Nekoliko drugačno verzijo simulacije pa srečamo v romanu Iztirjeni čas, katerega naslov je pravzaprav referenca na Hamleta. Naslovnemu junaku stric ubije očeta. Ko mu očetov duh zaupa, kdo je morilec, Hamlet izusti, da se je čas iztiril. Dick je roman napisal leta 1959, dve leti pred Človekom v visokem dvorcu (Dvorcu, op. a.). Gre za eno izmed njegovih prelomnih del, najbrž prvo, ki je prodrlo na širši trg.
Kaj je tisto, zaradi česar je ta roman bil in je še vedno tako bran? Na eni strani je v zgodbi popis umirjene malomeščanske ameriške družbe petdesetih let. Televizija je postajala vse bolj popularna v domovih, gospodarstvo je raslo, pripravljal se je baby boom, fantje so nosili prve usnjene jakne in motorji so postajali statusni simbol. Radio je doživljal neverjetno popularnost, elektrika je postala samoumevna v vseh domovih, in četudi se je zdelo, da vse cveti, je na drugi strani rasla paranoja proti komunizmu. Vsaj v realnem svetu je bilo tako. V Dickovi verziji poznih petdesetih let prejšnjega stoletja se seveda srečamo z nekoliko »iztirjeno« realnostjo. Avtomobil Tucker, ki je v dejanski časovnici propadel zaradi poslovnih goljufij, je med literarnimi junaki izjemno priljubljen avto. Radiev na oddajnike skorajda ni, le pravi mojstri jih znajo sestaviti za domačo uporabo. Marylin Monroe praktično ne obstaja oz. je popolnoma neznana osebnost (o dejanski mrzličnosti njenih oboževalcev kot tudi kultu njenega imidža in imena je odveč izgubljati besede). Četudi ta in še kakšna malenkostna dejstva odstopajo od dejanskega zgodovinskega stanja, pa se (vsaj na prvi pogled) ne srečamo z distopijo in alternativnim potekom zgodovinske časovnice kot v Dvorcu. Pred nami je dokaj realen prikaz dejanske družbe petdesetih let, v katerem so predrugačeni zgolj posamezni elementi.
Glavni junak romana je Ragle Gumm, vojni veteran, ki živi s sestro in svakom. Njegov poklic je neobičajen: redno zmaguje v igri v časopisu, v okviru katere mora v kvadratkih iskati »zelenega možica«. V njegovem početju se kaže pasivnost in lenobnost nemotiviranega človeka, varno zasidranega v navidezno umirjeni družbi, ki se je lahko ustalila po končani vojni. A Raglu v zagovor moramo dodati, da je za nekoga z ranjeno notranjostjo težko najti aktivnejšo dejavnost: med vojno je bil ujet na nekem pacifiškem otoku, kar je v njem pustilo določene spomine in bolečino. Še bolj so sicer znani primeri paranoje in stresa med vojaki, ki so se vrnili iz Vietnama, a že Ragle je primerek pasivnega izoliranega moža poznih srednjih let, ki se drži le svoje igre in se noče distancirati od svojih nekonvencionalnih metod služenja denarja kot tudi izoblikovanja poslovnega uspeha. Sestra Margo in svak Vic se sicer dobro razumeta z njim, a vendar ga želita napraviti bolj aktivnega. Ves čas so v nekakšnem tihem konfliktu, kjer je Ragle občuten kot nekakšen tujek v sicer simetralnem odnosu obeh zakoncev.
Če se zgodba začne kot navaden družbeni roman, pa se Raglu kmalu začno dogajati vse bolj in bolj čudne reči. Zaradi konstantnih zmag v časopisni igri je postal kar malce slaven. Zaplete se s precej mlajšo sosedo Junie Black, ki z možem Billom rada poizkuša nove stvari (denimo lazanjo) in s tem ves čas teži še okoliškim sosedom. Zakonca Black predstavljata vdor novosti in aktivnejše mlade generacije, ki bo tvorila podivjano mladino druge polovice dvajsetega stoletja, le–ta pa podivjan kapitalistični družbeni sistem. Ragle vse bolj in bolj deluje kot nekdo z demenco – med opravljanjem vsakodnevnih opravil dobiva prebliske raznih spominov iz preteklosti. Na neki točki hodi po plaži in vidi kiosk s hrano. Ko se čez nekaj minut vrne, je od kioska ostal le napis. Kaj se je tukaj zgodilo? Je roman zapadel v fantazijo? Njegova sestra se pri mestnem odboru bori za ureditev bližnjega zapuščenega dela mesta, kjer so same ruševine. Tam Ragle najde telefonski imenik neobstoječih telefonskih številk in revijo z Marylin Monroe, za katero nihče razen Billa Blacka še ni slišal. Mešanje realnega sveta v vzporedno resničnost začne rušiti sprva umirjeni ton zgodbe, katere edini pravi pretres je Raglova simpatija do Junie. Začnemo spregledovati realistično noto romana in Dickov namen je dosežen – naivno nas prepriča, da je fantazijsko vdrlo v rdečo nit literarnega sveta ter zameglilo jasnost same zgodbe.
Raglova demenca kar naenkrat izgubi svojo legitimnost, glavni junak začenja dobivati vse več prebliskov in videti je, da se mu spomin vrača, ne pa briše ali meša. Z nečakom Sammyjem celo izdelata radio, s katerim začne loviti glasove, ki govorijo o njem. Shizofrenija? Je avtor svoje verjetno že obstoječe motnje vtkal v ta enigmatični lik? Ragle na neki točki doživi zlom in pobegne iz mesta. Med vožnjo po hribih doživi nesrečo in se priklati do edine naseljene hiše v bližini, kjer živita Kesselmannova (starka in sin). Pri njiju prespi in najde časopis, ki mu pojasni, da je v resnici leto 1998. Ujamejo ga možje v uniformah in ga z delno izbrisanim spominom vrnejo v mesto. Kar naenkrat tako fantazijsko kot realistično v romanu umre in dobimo roman zarote. Dick se poigrava z našim razumevanjem in nas vse do zadnjega poglavja pusti v napetosti, preden izvemo, ali gre za fantastiko, demenco in blodnje ali zaroto. Ragle v drugo pobegne z Vicom in takrat roman začenja dobivati svoje pojasnilo: očitno je osrednji smisel neka višja zarota. Ugrabita kamion, šoferja zapreta v zadnji del in pobegneta iz mesta. Naletita na obcestno restavracijo, kjer vidita, da se dejansko res piše leto 1998. Kot plačilno sredstvo ljudje uporabljajo neke žetone, papirnati denar pa je sicer še veljaven, a že prav redek. Srečata se z dvema punkerjema, ki ju nadlegujeta v nekem čudnem, izmišljenem slengu. Naposled se z njima spoprijateljita in skupaj odidejo k punkerjema domov v najeto stanovanje. Ragle in Vic se spoznata z lastnico, preko katere izvesta vse o resničnem svetu.
Trdnost vsega, kar je raslo skozi devet desetin knjige, se razblini v zadnjih dveh poglavjih, kjer spoznamo resničnost literarnega sveta. Piše se leto 1998, Zemlja in Luna pa sta v vojni. Človek je namreč okupiral Luno pa tudi Venero (kot so to storili že nacisti v Dvorcu, op. a.). Prebivalci Lune (naj samo razjasnimo, da gre tu za človeške priseljence, vesoljcev ni) so hoteli več avtonomije, za zemeljsko oblast pa to ni prišlo v poštev. Prišlo je do sporov in posledično do vojne. Prebivalci Lune so večkrat spustili rakete na Zemljo, mojster za odkrivanje vzorcev, kam bodo priletele, pa je bil prav Ragle. Želel je prestopiti na stran Lune, a je zemeljska oblast nesrečniku izbrisala spomin in ga postavila v umetno mesto, preslikavo njegovih brezskrbnih mladostniških let. Igra v časopisu je bila v bistvu način, kako so Raglu oblasti brez kakršnega koli stresa omogočile preučevanje vzorcev, kam bodo padle rakete. Bill Black je deloval kot vohun, ki je vse skupaj nadziral. Raglu je dal vedeti, da so vse družine sestavljene, določene in zrežirane. Nihče ni z nikomer zares v sorodu, razen izjem. Vse, kar ve, je lažno. Ragle naj bi se v letovišču na Veneri (zopet je opazna Dickova osebna obsesija z Venero) odločil, da pobegne na Luno in tako zamenja stran. Na koncu romana to tudi stori. V zmago Lune je trdno prepričan.
V celotnem romanu torej vlada kaos. Kot naivne pasivneže s poenostavljenimi interpretacijami nas avtor vodi vse do zadnjih dveh poglavij, kjer razblini celotno strukturo literarne realnosti. Svet ne zgolj iztiri, temveč v celoti izkrivi svoj odsev. Ne samo dogajalni prostor in svet v literarnem delu, temveč tudi slog in besedišče so naravnost distopični. Porušijo vsa naša prepričanja in našo usmeritev. Že v sami zunanji in besediščni strukturi je realnost porušena, kar nas dela ne samo naivne, ampak celo zavedene.
Človek se v romanu nauči, da je vse v bistvu simulaker. Že po Baudlliardu živimo v kulturi simulakra, kjer v fantaziji ne iščemo fantastičnega, temveč realno. V Iztirjenem času sicer dolgo časa iščemo fantastične poteze, ker verjamemo, da gre za trivialen fantastični roman. Vendar čim preraste v roman zarote, začnemo iskati realno, ki ga v fiktivnem svetu Raglovega »domačega« mesta ni. Samo mesto je nekakšen prikaz mirnega in ustaljenega okoliša, v katerem ne pomislimo na krute posledice svojega delovanja. Vse od kviza v časopisu pa do izginjajočih objektov (kioska), lažnih objektov (telefonski imenik) in neznanega (Marylin Monroe) je skrbno načrtovano. Vendar ker v svetu že od razsvetljenstva dalje ni prostora za transcendenco (Nietzsche boga postavi na piedestal kot »mrtvega boga«), resničnosti ne postavi nobena druga višja sila kot tista, ki jo je z družbeno pogodbo po Hobbsu postavil človek – politična oblast.
O veliki aktualnosti in vrednosti romana za divji čas, v katerem živimo danes, priča tudi dejstvo, da so po njem posneli tudi znani film The Truman Show, kjer se srečamo s človekom, katerega življenje je en velik reality show že od prvih korakov. Ljudje pač obožujemo simulacijo, da nas ni strah neznanega v realnem. V pasivnosti in imaginarnosti smo se skrili pred grozljivostjo resničnega. V kulturi množičnega, kanoniziranega in mainstreamovskega se preko šunda in kiča patetične popularnosti neke robe, pa naj bo to blago v fizičnem ali kakem drugem smislu, skrivamo pred dejanskimi problemi. Popularna glasba, moda, konjički … Vse to je nekdo tja postavil, in ko rečemo nekdo, vedno znova pridemo do megalomanskih korporacij, ki uspejo zastreti naš pogled v vse bolj polariziranem svetu. Preko šunda, ki ga vržemo v proces megalomanske popularizacije, dobimo nekaj, s čimer se zamotimo in zabrišemo spomin na dejanske probleme; v svetu gigakorporacij lahko vidimo, kako nas z višine (Lune) opazujejo in ciljajo na nas s svojimi raketami (reklame). Na drugi strani v svoji idiličnosti ne upamo pogledati čez rob, kjer bi nas čakala neprijetna presenečenja. V pasivnosti sodobnega posameznika naj bi se danes skrival ključ do uspeha.
Phillip Dick nam je že s pomočjo sloga pokazal ogledalo – smo se prepoznali kot naivni in pasivni? Po drugi strani pa se roman zaključi prav klišejsko paranoično, tako da izgubi kredibilnost dobrega kritika (morda pa njegov namen ni biti kritik, ampak želi patetizirati našo vero v vsepovsod prisotne zarote, ki so postale že prav trapast izgovor za človekovo lenobo?). Preko patetičnosti samega konca torej lahko še enkrat pogledamo drugo stran ogledala in vidimo, kako človek v bistvu želi, da bi bile zarote resnične. Tako bi namreč imel vsaj izgovor, zakaj je venomer brezizhodno pasiven (in bi s tem upravičil svojo politično neangažiranost, ki je danes povsem nadomeščena z brezciljnim nerganjem). Šibkost in nagnjenje k naivnosti človeka zlahka vržeta v manipulacijo, človeku je udobno v njegovi pasivnosti in prav klišejska zarota je tisto, kar ga lahko osreči, beri: opraviči in posledično umiri. Vendar Ragle ni pustil, da ga resnica umiri. On se je odpravil na Luno, da bi se z njo soočil.
T. V.
