Za intenzivnost naslavljanja težav, ki nam jih povzročata življenje in delovanje v naši skupnosti in državi, so v zadnjem času zopet poskrbeli protesti. Zdi se, da je ta način, ki se ga poslužujejo vladani, ko želijo opozoriti na probleme in stiske, tudi edini, ki pritegne pozornost in zanimanje oblastnikov in medijev (ter posledično javnosti). V zadnjem času sta tako dva vsebinsko različna, a idejno in izhodiščno podobna protesta odprla prostor za raziskovanje izvorov in kazalcev družbenih antagonizmov, trkov in sporov. Protesti proti rušenju Roga in stavka delavcev Luke Koper so na posreden način opozorili na problematiko preziranja glasu organiziranih skupin ter na utesnjenost bivanja in delovanja v skupnosti in sistemu, ki se napaja iz dominantne kapitalistične ideologije, iz hegemonije težko sledljivega, a tesnega zavezništva med politiko in kapitalom.
Država se nam tako skozi vsakodnevne izkušnje kot skozi politične teorije pogosto razkriva kot sredstvo za uveljavljanje interesov vladajočih navez in ideologij, takšno predstavo pa utrjujeta odnos in prevladujoč pristop državnih funkcionarjev do zadev širšega družbenega pomena. Takšno izkušnjo imajo tudi omenjeni protestniki in stavkajoči. Medtem ko so se številni novinarji trudili posredovati sveže in relevantne informacije z dogodkov in so redki med njimi tudi kritično presojali situacije, je bil odziv nagovorjenih funkcionarjev ignorantski in posmehujoč. Odziv predsednika vlade Mira Cerarja na stavko luških delavcev kaže na njegovo pristajanje na politiko, ki se izogiba demokratičnemu nadzoru in omogoča državnim, gospodarskim in finančnim centrom moči, da se dvignejo nad demokratične vrednote in državljane. Skozi takšno politiko se izraža ideologija, ki reducira možnosti delovanja na neoliberalno politično in gospodarsko strategijo, težo glasu meri s težo kapitala in je med drugim zaznamovana z netransparentnostjo in podrejenostjo gospodarskim lobijem.
Situacija postane posebej problematična, ko takšne poglede in vizije o nadaljnjem razvoju gospodarstva, države in družbe začne deliti tudi (velik) del prebivalstva oziroma volivcev. Zaradi nefunkcionalnega, nepredvidljivega in podkupljivega delovanja državnih funkcionarjev, nadzornikov, uradnikov itd. se krepi nezaupanje državljanov v državne institucije in organe. Ko državljani izgubijo zaupanje v državno upravljanje, pa bolj zagrabijo na vabo “alternative”, ki se ponuja kot edina smiselna in možna. Ker torej država zaradi naših izkušenj z načinom upravljanja z njenimi institucijami za mnoge že kar izhodiščno predstavlja nasprotni del (sovražno) antagonističnega razmerja v odnosu država – državljan in vladajoči – vladani, težko verjamemo, da bi lahko državne institucije predstavljale prostor odprte razprave in oblikovanja ciljev, ki služijo doseganju večje blaginje in svobode neke skupnosti. Takšne predstave nevarno zbližajo povprečnega, nad državo razočaranega državljana z ideologijo neoliberalizma. Kar hoče neoliberalizem od države, je predvsem to, da ga ta pusti pri miru – torej vsaj dokler je ne potrebuje za uporabo sredstev, ki mu pomagajo preživeti in se širiti. Podobno je z državljani in ne le tistimi, ki se na volitvah odločajo glede na obljube o nižjih davkih. Državo kot zlo vidijo tudi skupine na levici, ki zato obsojajo tiste strategije politične levice, ki se povežejo v organiziranju strank in pridruževanju tekmi za položaje v zakonodajnih in vladnih institucijah. A če je država zlo, takšna ni sama po sebi, temveč ker pomembne položaje zasedajo ljudje, ki te institucije zares lahko izkoristijo za partikularne interese, to pa počnejo še lažje, če zaradi razočaranosti in naveličanosti nad slabimi praksami gledamo stran.
Če so “predstavniki” v državnem zboru gluhi za ideje, pobude, zahteve, nasprotovanja itd. (civilne) družbe, je njeno izražanje pogosto odvisno od pozornosti medijev. Ti lahko predstavljajo (dober) kanal za posredovanje in opozarjanje na javnopolitične probleme, če je v takšno poročanje vključena poglobljena refleksija problematike, vendar je takšno predstavljanje mogoče le ob sodelovanju vpletenih in jasni artikulaciji problema in njegovega ozadja. A tudi mediji se naveličajo spremljati določene zgodbe, ko te izginejo z naslovnic, pa se javnosti zdi, da so debate zaključene in problemi pozabljeni (četudi ne rešeni). Tako v primeru protesta pred Rogom kot v primeru stavke luških delavcev je v medijskem poročanju in diskurzu prevladoval kratkoročni del zahtev, ki je bil (in bo) po delni zadovoljitvi teh ciljev hitro pozabljen. Javnost se sicer glede številnih podobnih vprašanj navadno postavi na stran “žrtve” (na stran z manjšo /politično/ močjo), če pa o neki zadevi ne more zavzeti jasnih stališč in se težko pozicionira, ji javnomnenjske ankete pomagajo, da se postavi na “pravo” stran. V primeru podobnih javnomnenjskih anket je javnost primorana presojati glede na informacije, ki so posredovane prek medijev, ti pa problematike pogosto predstavljajo zgolj opisno in vsebinsko plitvo. Zaključki in povzetki javnomnenjskega glasovanja za medije nemalokrat predstavljajo konec ukvarjanja s tematiko, glas vpletenih v problematiko je na tak način utišan, tako pa tudi možnost nadaljnje javne razprave. Na takšne načine lahko zato mediji antagonizme v družbi še dodatno zaostrijo, ob tem pa pozabljene (in zamolčane) ostanejo vse težave, ki so v izhodišču “krive” za nastanek problema.
Če mediji lahko igrajo vlogo posrednika v komunikaciji med državo in državljani, pa ne morejo nadomestiti nujnega dialoga med obema stranema. A kaj, če se nasprotni strani ne poslušata, če se ignorirata ali celo prezirata, kot smo vajeni iz nedavnih primerov? Brez “internega” političnega predstavništva oziroma podpore se možnosti za konstruktiven dialog med stranema bistveno zmanjšajo, vendar pa je zaradi nezadovoljivega izpolnjevanja vlog iskanje podpore v predstavniških institucijah vse manj pogosto. Še več, številni kritični posamezniki in skupine, ki so obupali nad predstavniško demokracijo, rešitve vidijo v umikanju (v eksodusu) iz takšnega sistema. Zamisli in boji alternativnih skupnosti, ki so sposobne prepoznavati in opozarjati na družbene potrebe in probleme, so bistvena sestavina za izboljšanje demokratičnosti in odprtosti družbe, vendar odnos do reševanja obstoječih problemov s strategijo umikanja državnih institucij in širše družbe ne naredi nič manj ranljivih. Antagonizmi namreč ne obstajajo samo med vladanimi in vladajočimi, temveč so zelo izraziti tudi znotraj družbe. Pri tem je seveda treba upoštevati, da lahko takšni antagonizmi obstajajo ravno zaradi politično posredovane delitve, saj politične stranke niso le produkt prizadevanj za doseganje različnih ciljev in vrednot v družbi, temveč predstavljajo tudi navezne točke identifikacije. Ker pa bodo vedno obstajali posamezniki in skupine, ki bodo svoje interese in premoč poskušali uresničevati preko državnih institucij, virov in vzvodov, je potreben stalen nadzor nad državnimi institucijami, ki ga mediji, civilna družba in površno informirana javnost ne morejo izvajati sami. Nadzor nad delovanjem vladajočih, ki paktirajo s kapitalom daleč od oči javnosti, mora biti vpet tudi v kanale, ki imajo na voljo več informacij, sredstev in moči. Chantal Mouffe to idejo zaobjame takole: “Toda če želimo učinkovito kljubovati neoliberalni hegemoniji, je ključno, da vseh energij, ki so izbruhnile na dan, ne preusmerimo proti napačnim kanalom. Bojim se, da se to utegne zgoditi, če bodo glavne tarče protestnikov postale predstavniške institucije. Ne gre zanikati, da so predstavniške institucije v svoji zdajšnji liberalno demokratski obliki v krizi, vendar ne verjamem, da rešitev leži v vzpostavitvi ‘nepredstavniške’ demokracije ali da so zunajparlamentarni boji sredstvo za doseganje demokratičnega napredka” (Mouffe 2015, 133). Volivci potrebujejo alternative, tudi takšne, ki so se v zadnjih letih poskušale oblikovati, vendar se njihov radikalni potencial bistveno zmanjša, če jih ne podpira niti baza, ki naslavlja podobne probleme in zahteve, zato ker ta ne zaupa v njihovo strategijo in poštenost. Odpravljanje predstavništva (zaradi zaupanja v idejo, da se družba lahko učinkovito upravlja sama) ter neprizadevnost za oblikovanje in podporo strankam, ki se proti obstoječi hegemoniji poskušajo boriti znotraj državnih institucij, lahko ogrozita temeljne pravice številnih skupin in manjšin ter pluralnost družbe, zato se odpovedovanje tej instituciji lahko izkaže za zdrs in ne napredek v demokratičnosti družbe in odločanja.
Sodobna kapitalistična država ponuja premalo prostora za samostojno in odgovorno bivanje in delovanje, premalo prostora za sklepanje demokratičnih zavezništev in ustvarjanje kakovostnejšega bivanja. Minuli protesti so izraz tesnobe, ki izhaja iz tesnosti sistema. Rogovci in delavci v Luki Koper so preko protesta oziroma stavke dosegli začasne male zmage, a težave, ki so sprožile proteste, se bodo ponavljale na istih in na drugih mestih, dokler bomo v takšnih dogodkih znali prepoznati samo površinske rane in dokler ne bo stran, ki se zavzema za večjo avtonomijo v delovanju in mišljenju, dobila zadostne medijske, javne in politične podpore oziroma predstavništva. Mobilizacija državljanov v obliki aktivne (civilne) družbe lahko bistveno omeji državno moč ter vpliva na smer in način upravljanja z državnimi institucijami. Delovanje na polju političnega je največje zagotovilo ohranjanja javnega nadzora oblasti (ki se sama ni sposobna nadzorovati), zato bi moralo zasesti različne kanale. Ker nam že naslednji spopad lahko da ali vzame vse, je bolje, da smo pripravljeni.
B. B.
Literatura:
Mouffe, Chantal. 2015. Agonistika: misliti svet politično. Ljubljana: Maska.
