OB JUBILEJU
Se spomniš, ko sva se spoznala,
ti že modra, jaz pa mlad in zaletav,
oba utrujena od preteklih zvez,
sva iskala nekaj bolj ustreznega,
nekaj bolj intimnega, nekaj bolj sublimnega.
Nemirna in samozavestna,
v mraku, ki slabosti skrije in iz lepšega profila,
sanjarila sva skupaj in zapisala vizije,
s svetom starim, bližnjim,
naredila sva zarezo in sama se podala v zvezo.
Strastno upajoči so bili začetki,
udi so drhteli in sledile so jim misli,
ko je s tvojega jezika med kapljal v moja ušesa,
ko so tvoje nežne obljube me ponašale v sanje
in so tvoje udarne pesmi bile najljubše branje.
Kot fatalko sem te lovil in te želel razumeti,
učil sem se modrosti, ki si z mano jih delila,
ubogal tvoje ukaze, upošteval tvoje želje,
kot atlet sem sem tekal in preskakoval ovire,
le da bolje bi ti služil in v stiski tvojo bi pozornost si zaslužil.
A čas je brisal in uspel obrisat lišp je z najinih obrazov
in počasi sva priznala, da ni več smeha,
ker ni več truda in strasti niso dovolj,
in da si že dolgo nisva zvesta,
da škodo preveliko utrpela najina je cesta.
Vem, prevečkrat sem te spustil v objestnežev naročje,
in takrat sem se še večkrat pijan vozil iz gostilne,
ker bil sem jezen, ko sem ugotovil,
da me zdaj le redkokdaj upoštevaš
in imel sem ta občutek, da od mene le še več zahtevaš.
Kaznujeva se včasih s silo, včasih le s pokoro,
in trmasta kot sva, se tako zdaj zbujava,
neredko pretepena vsak na drugem kavču,
preklinjam te in sebe tudi,
ker vem, da spet popuščam, volkovom te prepuščam.
A, v dobrem in v slabem ustvarjava sožitje,
zato, kadar gre za nohte še prosiva odpuščanja,
obljubljava poboljšanje in včasih resno misliva,
še vedno zaupava v najine idealne jaze,
še vedno vztrajno iščeva ljubezni najine dokaze.
Draga sopotnica, vse najboljše ob jubileju,
že 25 let se odvija najin ples,
da bil bi kot včasih spet bolj složen, bolj ubran,
da bila bi, kot hotela sva, zaljubljen par objet,
želim nama, država, še mnogo mnogo let.
B. B.
