Ironija je, da v sodobnem t. i. svobodnem zahodnem svetu cenzura besede in slike v splošnem velja za politični in moralni anahronizem, ki ga zavračajo vsi politiki in intelektualci, medtem ko se s cenzuro drog dogaja ravno nasprotno. Argument, da ljudje potrebujejo državno zaščito, ko gre za nevarne droge, ne pa, ko gre za nevarne ideje, ni prepričljiv. Nihče ni prisiljen jemati drog proti svoji volji, tako kot nihče ni prisiljen brati knjig ali gledati slik, če tega ne želi. Glede na to, da si država lasti pravico kontrole nad takšnimi stvarmi, je to lahko samo z namenom podjarmiti državljane, ko jih kot otroke ščiti pred skušnjavami in ko jim, kot bi bili sužnji, preprečuje, da bi sami odločali o svojem življenju. Kako je lahko prišlo do tako nevšečnega stanja?
(Szasz 1992, 34).
Poenostavljeno, izkrivljeno in vulgarizirano razumevanje demokracije in vsakdanjega delovanja (ne)državljank in (ne)državljanov demokratičnih držav je spodbudilo in ohranjalo stigmatizacijo vsega, kar je za delovanje oblasti moteče. Vse, kar bi oblast utegnilo rušiti, namesto da jo utrjuje, je označeno kot nevarno in nepotrebno.
Stigmatizirane/i smo vse/i, ki svojega življenja ne živimo znotraj navideznega udobja pasivnih množic, ki jih vodijo prestrašeni oblastniki. V kletki naših življenj so določeni tudi naš (sprejemljivi) govor in načini naših užitkov, oboje skupaj pa določa tudi glavne koordinate civilizacijskega boja proti narkomaniji (ki je del medicinskega diskurza), ki je med drugim tudi zrcalo zmotne miselnosti o naši razvitosti oziroma o zmoti ideje o linearnem družbenem napredku. Z besedami Darija Zadnikarja: »Problem je v razmerju moderne civilizacije in užitka. Moderna civilizacija je iz svojega principa pregnala užitek kot motnjo pri sistemski reprodukciji družbe, kar ima za posledico izključevanje socializacijskih procesov rabe užitkov. Učimo se delati, ne učimo se uživati, ne sprašujemo se, tako kot stari Grki, kaj je dobro življenje. Vse oblike človeških družb so živele z drogami, negativni učinki so bili omejeni, ljudje so znali uživati tudi zelo “močne” droge in te so bile vključene v sociokulturni sistem življenja posameznika (religija, praznovanje, umetnost, magija itd.). Moderna družba je prva, ki ne zna živeti s tradicionalnimi in novimi drogami, ker je razkrojila tradicionalna socializacijska razmerja (npr. magičnost), ki so odvečna imperativom sistema. Alkohol je edina dovoljena “trda” droga, s katero nekako shaja in ki je bila primerno sredstvo za uničevanje drugih kultur, ki niso imele razvitih obrambnih okvirov uživanja alkohola (npr. Indijanci)« (Zadnikar 1992, 19–20).
Razumevanje uporabe drog, natančneje razlogov in posledic, ki jih prinaša njihovo uživanje, kaže največje omejitve zahodnih liberalnih demokracij, ki že nekaj stoletij (ne)uspešno jezdijo na rdečenju razumevanja demokracije zgolj kot predstavniškega sistema, znotraj katerega so množice večino časa nevedne, vsake štiri leta pa pozvane, da oddajo svoj glas in izvolijo nove predstavnike, ki mislijo in delujejo namesto njih. Iskanje razlogov za izhod iz normale v temačen svet drog(iranja) kaže klavrn domet demokracije, ki to ni. (Tudi) s pomočjo epistemicida se v javnem življenju govori o uporabi drog le skozi dva diskurza: medicinskega, ki nam razkriva škodljivost, patološkost, in pravnega, ki nas opozarja in omejuje. Prohibicija slepi: preusmerja našo pozornost s poti zastavljanja pomembnih vprašanj in nas vodi po poteh nenehnega reproduciranja statusa quo. Če bi se namreč v javnem začeli spraševati o smiselnosti vojne proti uporabi drog in o iskanju grešnih kozlov v uporabnikih, ki s svojo uporabo nikogar ne silijo v podobna početja, bi se nam najbrž začela pojavljati drugačna vprašanja. Da so droge politično vprašanje par excellence, kaže (tudi) dejstvo, da je (uradno) napovedana vojna proti drogam najdlje trajajoča vojna, v kateri lahko užitek zmaga samo na en način: z več demokracije, ki se lahko začne že tukaj in sedaj. Demokracija namreč pomeni:
»… začeti ta trenutek presegati avtoritarna, brezčutna razmerja med moškimi in ženskami, med starši in otroki, med eno in drugo vrsto delavca … dogaja se v vsakdanjem življenju, v drobnih žepih upora, ki jih mogočne, a nerodne roke državne moči ne morejo zlahka doseči. Ni centralizirana in izolirana, zato jo oblastniki, policija in vojska ne morejo zaustaviti. Prisotna je na tisočih krajih naenkrat, v družinah, na ulicah, v soseskah, na delovnih mestih. Je revolucija celotne kulture. Nekje zatrta se pojavi drugje, dokler ni naposled vsepovsod. Takšna revolucija je umetnost, saj ne zahteva samo poguma, ampak tudi domišljijo« (Zinn v Vodovnik 2015, 14).
Proti prohibiciji in stigmatizaciji, za več demokracije!
Ana P.
Literatura:
Szasz, Thomas. 1992. Motivacije za prekinitev najdaljše vojne 20. stoletja: vojne proti drogam. Časopis za kritiko znanosti 20 (146–147): 29–36.
Vodovnik, Žiga. 2015. Demokracija kot glagol. Ljubljana: Krtina.
Zadnikar, Darij. 1992. Zagrej – Razkosani Dioniz: Opij in civilizacija. Časopis za kritiko znanosti 20 (146–147): 19–28.
