Občudujem dela, ki moje védenje povzdignejo na raven zavedanja. To so dela, ki tisto, kar že vem (iz izkušenj v vsakdanjem življenju), predstavijo v (preprosti) celoti in mi pomagajo na stvar pogledati od zunaj, nekako na način, da se s fenomenom soočim s perspektive, ki mi omogoči njegovo (ponovno) refleksijo. Z enim od takšnih del sem se nedavno srečala v gledališču, ki je na svojem odru ponudil vsebinsko, konceptualno in simbolno bogato predstavo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije dramatičarke Simone Semenič. Bolj in manj izrazita sporočila, podana skozi dinamično igro, so spodbudila razmislek o problematiki, o kateri predvsem ženske večkrat govorimo in pišemo, v zvezi z njo pa manj ukrepamo.
Vprašanje ženske podrejenosti in neenakosti je bilo (vsaj) v zadnjem stoletju deležno toliko obravnav, da med oddelki vsake večje knjižnice najdemo tudi tistega, ki je posebej namenjen tej problematiki. To kaže na dejstvo, da se kljub formalni ekonomski, politični in socialni enakosti ženske niso izvile iz neugodnega položaja, ki naj bi izhajal iz spolne razlike in okoliščin, ki te razlike prepoznavajo kot relevantne. Velik del literature, ki se sklicuje na vprašanja izpostavljene problematike, pripisuje razloge za omenjeni položaj žensk patriarhalni naravnanosti družbe in njenih insititucij, v ozadje pa pogosto potisne druge (bolj subjektivne, psihološke) vidike. Osredotočenost na iskanje razlogov za določen položaj žensk v različnih zgodovinskih obdobjih je predpogoj usmerjenega delovanja za izboljšanje tega položaja, pogosto pa se dogaja, da takšni teoretični razmisleki nadomestijo delovanje samo. Feministična literatura pogosto izpostavlja pomen družbenih struktur, ki vzdržujejo dominantna razmerja, pogosto pa pozablja prav na poglobljeno analizo skupine, ki jo obravnava. Ženske namreč ne predstavljajo koherentne skupine; imajo različna ozadja, različne poklice, različne interese, vrednote, različne barve kože, prihajajo iz različnih kultur, ekonomskih razredov itd. Med njimi prihaja do konfliktov, tako kadar hočejo različne stvari pa tudi kadar hočejo iste. V družbenem delovanju ne nastopajo kot notranje enotna skupina, zato tudi njihova prizadevanja glede različnih oblik emancipacije niso enaka.
Nietzschejeva kritika prizadevanja žensk za njihovo vidnejšo vlogo v socialnem in političnem življenju je za marsikaterega bralca težko prebavljiva, na določenih mestih pa mu je težje oporekati: »… ali ni res, da so, v grobem rečeno ‘žensko’ do zdaj največkrat zaničevale ženske same …« (Nietzsche 1988, 143) [1]. Težko bi potrdila besedo »največkrat« v njegovi misli, a predstava sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije nam predoči ravno dejstvo, da so spolna razmerja in vloge, neenak položaj žensk ter posledično tudi družbena razmerja skozi zgodovino vzdrževale tudi ženske same. Družba je polna »ta nergavih«, »ta jeznoritih«, »ta debelih«, »ta finih«, »ta dolgocajtnih«, »ta pedantnih«, »ta zamišljenih« [2] in vrste drugih žensk, ki s svojim odnosom do drugih žensk nezavedno vzdržujejo obstoječa razmerja. Četudi vedo, da sta njihovo razmišljanje in vedenje pogosto neutemeljena in nekritična, se ne zavedajo, kakšen vpliv ima to na njihovo življenje in življenje drugih. Primerjanje, tekmovalnost, rivalstvo, blatenje itd. so sicer nasploh veliko pogostejši znotraj spolnih skupin. Med ženskami ti fenomeni niso niti izjema niti redkost. Sodobni način življenja, usklajevanje in optimizacija vedno več aktivnosti ter želja po izpolnjevanju domnevnih družbenih standardov takšna vedenja še spodbujajo. Že v 18. stoletju je Mary Wollstonecraft zapisala: »… obstaja dosti večje število moških, ki se nikoli ne sprejo. Ženske so v povsem drugačnem medsebojnem razmerju – vse so namreč tekmice« (Wollstonecraft 1993, 207) [3]. Za to obstajajo določeni razlogi; ker pa v vsakdanjem življenju navadno niso preizprašani, svoje vedenje podrejamo neutemeljenim pričakovanjem in sodbam. Ženske pogosto in včasih še večkrat počnemo prav tisto, kar očitamo moškim. Pripadnice istega spola sodimo glede na tisto, kar se zdi pomembno nam, in predpostavljamo, da je to pomembno tudi drugim. Pri tem gre večkrat za zunanji videz in socialno vedenje. Ne le stoletja, cela zgodovinska obdobja kasneje – obdobja, ki so ženskam »prinesla« politične, ekonomske, socialne in druge pravice – so razmerja še vedno takšna, da je naslednja avtoričina misel še vedno aktualna: »Če se vse ambicije ženske osredotočijo na lepoto in če interes krepi nečimrnosti, ali je potem presenetljivo, če iz tega izvira stalna tekmovalnost? Vse tečejo isti tek in dvignile bi se nad vrline smrtnikov, če ne bi druga drugo gledale z nezauplijvostjo in celo zavistnostjo« (Wollstonecraft 1993, 207). Iskanje razlik, napak in slabosti pri drugih (posameznikih istega spola) je odziv na občutek ogroženosti naše samopodobe. Če nekatere kvalitete nekritično izpostavljamo za pomembnejše, zaviramo zavedanje o drugih pomembnih kvalitetah, to pa negativno vpliva na naše odnose z drugimi pa tudi na odnos do sebe. Na ta način se ustvarjajo modeli, kalupi, standardi, ki pogosto ne ustrezajo našim zmožnostim in onemogočajo razvoj posameznika oziroma posameznice v njeni raznoliki celoti.
Postopna emancipacija žensk na različnih področjih družbenega življenja je skozi zadnja vrata spustila tudi nekatere ideologije, ki so ženske (kot tudi moške) vpregle v proces, ki posameznika oddaljuje od iskanja svojega generičnega bistva. Do nekaterih vidikov ženske emancipacije je bila kritična Emma Goldman (2009) [4], ki je v začetku 20. stoletja sicer pozdravljala večjo izobraženost žensk svojega časa, vendar je po drugi strani opozarjala na stranski učinek ekonomske in socialne emancipacije – na izgubo osredotočenosti, pomanjkanje iskanja življenjskega bistva, ki obogati človeško dušo. Ženska se je skozi pridobljene pravice emancipirala le na zunaj, kot človek pa je ostala ujeta v starem moralnem in vrednotnem redu ter tekmovalni duh prenesla še na nova področja. Prizadevanja žensk v zgodovini in še danes večkrat nekritično zasledujejo cilj doseči tisto, kar s svojimi pravicami dosegajo predstavniki moškega spola. S pridobitvijo določenih pravic se pogosto konča prizadevanje za več in boljše, doseženo predstavlja nov limit, ki ga nemalokrat sprejmemo ne glede na to, koliko negativnih posledic ga spremlja. Ko so se ženske ekonomsko emancipirale, največkrat niso razmišljale o tem, kako bi ekonomijo naredile človeštvu bolj prijazno, temveč so (ker so lahko) stopile v kapitalistični način produkcije, kar je za marsikatero žensko predstavljalo večjo duševno obremenitev. Emma Goldman je tako izpostavila, da različne vrste emancipacije po sebi posameznika ne osvobodijo, temveč ga kot človeka lahko celo še bolj zasužnjijo, ga podredijo malikom, idealom, ideologijam, katerih virov ne znamo določiti. Sodobni vzorci življenja v družbi od posameznika pričakujejo stalno prizadevanje za konkurenčnost, s čimer se oddaljuje od sočloveka. Ker na najrazličnejših področjih lahko vsakdo, še posebej pa predstavnik istega spola, predstavlja tekmeca, smo v iskanju boljšega življenja največkrat zelo osamljeni ali pa o njem sploh ne razmišljamo. Človeška emancipacija oziroma osvoboditev za sodobne posameznike predstavlja nekaj nerazumljivega, nekaj, kar ne obstaja (več) niti kot utopija. Je pozabljen koncept, ki ne sodi v ta prostor in čas. Če obstaja kaj več od tega, kar je, tega ne znamo (več) misliti, ker smo navajeni na ponujeno in ne na tisto, kar zares potrebujemo.
Kadar v iskanju razlogov za nek pojav brskamo po družbeni kompleksnosti, pogosto zgrešimo tisto, kar je tik pred nami. Podobno je tudi pri iskanju razlogov za nekatere vsakdanje težave žensk. Namesto da še naprej izpostavljamo »krivce« za to, da ženske na specifične načine (na primer s prizadevanjem za lepo telo) iščemo pozornost drugih, da med seboj tekmujemo, se zmerjamo in tako zmanjšujemo možnosti za sodelovanje, je morda čas, da ne glede na to, da ne razumemo vseh izvorov in motivov teh odnosov, nekaj naredimo. Namesto da pri drugih iščemo napake, se moramo naučiti iskati raznolike kvalitete in se le-te predvsem naučiti izpostaviti s pohvalo, saj je družba, ki jo ljudje krasijo s prijaznostjo, veliko bolj udobna in spodbudna od družbe, ki je okrašena z lepim videzom. Sodobne sofije, posameznice, ki se trudijo za večjo družbeno blaginjo, za boljši položaj vseh, je zaradi drugačnih družbenih okoliščin danes težje identificirati, saj so pogosto skrite v »povprečnosti«. Zato lahko samo tako, da vsaki ponudimo priložnost, povečamo možnost, da nam katera od njih polepša življenje.
B. B.
[1] Nietzsche, Friedrich. 1988. Onstran dobrega in zlega. Predigra k filozofiji prihodnosti; H genealogiji morale: polemični spis. Ljubljana: Slovenska matica.
[2] MGL. 2016. sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. Dostopno prek: http://www.mgl.si/sl/program/predstave/nov-predstava-24/ (3. marec 2016).
[3] Wollstonecraft, Mary. 1993. Zagovor pravic ženske. Ljubljana: Krt.
[4] Goldman, Emma. 2009. Anarchism and Other Essays. The Anarchist Library. Dostopno prek: https://theanarchistlibrary.org/library/emma-goldman-anarchism-and-other-essays#toc11 (3. marec 2016).
