Leta 2016 je koalicija predlagala nov zakon o medijih, ki bo urejal odstotke slovenske glasbe, predvajane na radijskih postajah, in reguliral sovražni govor na spletnih medijih. Za kaj pa v bistvu sploh gre? Se bosta s povečanjem predvajanja slovenske glasbe dvignila kvaliteta glasbe in naša narodna zavest? Ali bomo dan za dnem primorani poslušati glasbo le določenih izvajalcev?
Če poenostavimo, je v zakonu o medijih določeno, da mora biti delež slovenske glasbe vsake komercialne radijske postaje najmanj 20-odstoten, delež slovenske glasbe na nacionalnih radijih pa kar 40-odstoten. Kar 60 odstotkov tega deleža mora biti predvajanega med 6. in 19. uro, četrtino tega deleža pa mora predstavljati glasba, ki je bila premierno predvajana pred najmanj dvema letoma. Kaj to pomeni za radijske postaje in za razvoj slovenske glasbe ter njene poslušalce?
Za predlagatelje zakona gresta zakon in pospešen razvoj slovenske glasbe z roko v roki. Več slovenskih pesmi na radijskih postajah naj bi vzdignilo in populariziralo slovenske izvajalce. Tako vsaj trdijo zagovorniki zakona. Slovenska glasba je pri mnogih na precej slabem glasu in stavek »Res mamo zanič muziko« še zmeraj izgovorimo prevečkrat, čeprav smo velikokrat le prehitri in prestrogi sodniki. Kvalitetne slovenske glasbe je že v tem trenutku ogromno, vendar je velikokrat zapostavljena in preglašena predvsem s strani tujih in naših bolj popularnih izvajalcev. Kvaliteto naše glasbe so dokazale mnoge skupine, ki so si pri nas in v tujini ustvarile lepo in uspešno kariero. Tukaj zagotovo izstopata skupini Siddharta in neuničljivi Laibach. S porastom predvajanja imajo slovenski glasbeniki možnost razširitve trga, kar posledično pomeni tudi večje zanimanje in seveda tisto najpomembnejše: denar. To je enkratna priložnost za mlade slovenske izvajalce, ki do sedaj niso videli smisla v iskanju glasbene kariere na naših tleh. Denarja preprosto nikoli ni bilo veliko in velik delež nadobudnih glasbenikov je ostal skrit za zagrnjeno zaveso. Verjetno bi Slovence tudi na podlagi kvot začela veliko bolj zanimati glasba, ki jo pišejo in ustvarjajo naši bodoči zvezdniki. Zares mizerno je videti, da nekatere vrhunske skupine igrajo svoje koncerte pred napol praznimi dvoranami, ki že v osnovi ne sprejmejo več kot 200 obiskovalcev. Medtem Severina v nekaj dneh razproda našo največjo dvorano, njen koncert pa se ne razlikuje od tistega iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Banalen primer, ampak takšna so dejstva. Nekateri životarijo in pobirajo glasbene drobtinice: ne zato, ker ne bi bili kvalitetni, ampak jim le ne damo priložnosti. Zato so kvote mogoče res dobra stvar, da se tudi zapostavljeni dvignejo na površje in da ljudje spet začnejo hoditi na vse koncerte, ne le tiste največje. Seveda, če bodo le dobili priložnost.
Čeprav so določene glasbene kvote uzakonjene že zdaj, je bila ta priložnost za mlade slovenske ustvarjalce jalova. Radijske postaje, nacionalne in komercialne, morajo že dolgo vrteti določen delež slovenske glasbe, problem pa je v tem, da predvsem veliko komercialnih postaj slovensko glasbo predvaja v svojem nočnem programu, ravno toliko, da jim ne more nihče ničesar očitati. Novi zakon bi se naj lotil prav tega problema. Tako bodo zdaj vrteli Dan ljubezni ali pa kako Agropopovo skladbo ob dveh popoldne in ne več ob dveh zjutraj. Večina komercialnih glasbenih postaj je neverjetno neoriginalna in ponavljajoča že pri izboru tuje glasbe, kjer je bazen, iz katerega lahko zajema, zares ogromen. Kaj se bo zgodilo, ko bodo morali predvajati slovensko glasbo, kjer je bazen nekajkrat manjši? Se bomo čez teden naposlušali večnih uspešnic, Jana Plestenjaka, Tinkare Kovač in drugih slovenskih »zvezdnikov«? Marsikomu bo tudi to všeč, vendar je število njihovih pesmi omejeno in nihče si ne želi poslušati istih komadov dan za dnem. Medtem bodo alternativne skupine, ki so komaj prišle na dan, tonile še nižje v neznano. Kdo bo poskrbel za njih? Ali bodo tudi njihovi člani morali poprijeti za harmoniko, da si bodo priigrali svoj čas na radiu?
Drugo pomembno vprašanje, ki ni tako neposredno povezano z glasbo, je vprašanje slovenskega jezika in tega, kaj sploh je slovenska glasba. Zelo pogosto uporabljen argument zagovornikov zakona je, da bo s kvotami zaščiten tudi slovenski jezik. Slovenščina je jezik, ki ga govori zares majhno število ljudi, če pogledamo na stvar s svetovne perspektive. Popolnoma racionalno je potem domnevati, da pesmi, pete v slovenščini, ne morejo efektivno prodreti na svetovni glasbeni trg, ki je že tako zasičen z vseh strani. Zato se vedno več skupin, predvsem mladih, zateka k uporabi angleščine. To jim omogoči vključitev v svetovne glasbene tokove in jim izboljša možnosti pri vzponu na vrhove lestvic. Ali to potem ni slovenska glasba? Seveda je. Vsaka glasba, instrumentalna in vokalna, ki jo igrajo Slovenci, je slovenska glasba. Zato argument o zaščiti jezika ne more vzdržati. Je le način spodbujanja nekega »kvazinacionalizma« ravno pri temah, ki bi se temu morale izogniti. Določena mera narodne zavesti je vedno dobrodošla in bi morala biti prisotna, vendar je vprašanje, kaj sploh lahko zraste na podlagi vsiljevanja glasbe. Narodna zavest bi se morala krepiti z uspehi naših ljudi in nas povezovati. Takšen zakon pa ljudi le razdvaja in vodi v nove, velikokrat nesmiselne in nepotrebne debate.
Dejstvo je, da je bilo sprejetje zakona v medijih prikazano kot dvorezen meč; lahko bi se razvilo v pozitivni smeri in pomagalo popeljati slovensko glasbo na višjo raven ali pa bi povzročilo zastoj in izgubo slovenskega ustvarjanja v sivem povprečju. Gotovo ob vsem tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da je glasba vrsta umetnosti in da mora biti vsaka umetnost svobodna.
A. R.
