Tribuna.si

info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
logo

Hetero sanje ali kdo se boji Ojdipovega kompleksa?

Predlagatelje decembrskega referenduma skrbi za prihodnost slovenskega naroda in demokracije. Če parafraziram: če novela ne pade, se nam obetajo generacije razvajencev in patoloških narcisov, ki ne bodo sposobni moralnega razsojanja, narod pa bo šel po zlu, saj se bo zaradi prenašanja homoseksualnih tendenc na otroke zmanjšala tudi rodnost. Spomnimo. V začetku marca tega leta je državni zbor sprejel novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje pravice istospolnih parov s pravicami heteroseksualnih parov, vendar pa ta zaradi začetka postopka za razpis referenduma ni začela veljati. Nasprotnike novele moti vrsta sprememb, med drugim nova opredelitev zakonske zveze in družine ter novi pogoji za posvojitev otrok, v svoji kampanji pa volivcem pihajo na dušo z geslom »Za otroke gre«.

»Vse kar zanima geje in lezbijke je njihova (sebična, egoistična) pravica do otrok,« piše Roman Vodeb na svojem blogu [1]. Pobudnike referenduma, ki se bojijo neheteroseksualnih parov in tako imenovanih mavričnih družin, skrbi, da bosta posledici zakonodaje, ki bo istospolnim partnerjem omogočila sklenitev zakonske zveze in posvojitev otrok, diskriminacija pa tudi nenormalen psihosocialni razvoj otrok iz takšnih družin. No, otroci so učenci, so zrcala svojih staršev, so »jabolka«. A ne takšna jabolka, ki bi od jablane prevzela spolno orientacijo. Če se iz okoliščin, v katerih odraščajo otroci istospolnih partnerjev, česa naučijo, sta to kvečjemu večja iskrenost in zavedanje glede lastne spolne identitete, ki je, kakršnakoli že je, ne poskušajo potlačiti ali zanikati oziroma preko nje ne širijo šovinističnih idealov. Ne, govorim o tistih jabolkih, ki se od staršev učijo vrednot, tolerance, etike in drugih (ne)spretnosti, ki določajo ali vplivajo na njihovo delovanje v medsebojnih odnosih. Če nasprotnike novele skrbita diskriminacija in stigmatizacija otrok, na nek način priznavajo, da svojega prepričanja ne bodo spremenili. Sporočajo: zaščitite svoje otroke pred nami in našimi otroki. Če jih skrbi razvoj otrok v družini z istospolnimi starši, naj spomnim, če je res nujno, da je ta bolj kot od strukture družine odvisen od procesov in vzgojnih tehnik v družini. Na tej točki bi lahko problematizirali prav vsako obliko družine, da ne govorim o vsebinah, ki se znotraj njih odvijajo, o družinskem nasilju, odsotnih očetih, depresivnih mamah in podobno, zato o tem argumentu niti nima smisla izgubljati besed.

Freudovskega psihoanalitika torej skrbi psihosocialni razvoj otrok, ki odraščajo v skupnosti istospolnih partnerjev, očitno pa ga manj skrbijo psihološko stanje in patologije njegovih navijačev. Zaradi domnevne normalnosti se ne problematizira heteroseksualnega razmerja, četudi prav iz tega pogosto izhajajo patologije in fobije, tudi sama homofobija. V kampanji, ki spodbuja k zavrnitvi novele, ki izenačuje pravice istospolnih parov s pravicami heteroseksualnih parov, ne gre toliko »za otroke« kot za ideologijo heteroseksizma, ki se napaja iz strahu pred razpadom dominantnih predstav o normalnosti, naravnosti, redu itd. Ogrožanje takšnih predstav in ponotranjenje heteroseksualnih norm vodita v različne oblike diskriminacije in nasilja – tako fizičnega, verbalnega, simbolnega kot tudi političnega, ki se kaže v obliki onemogočanja spodjedanja ideje heteronormativnosti. Politično obračunavanje z istospolno usmerjenimi posamezniki v veliki meri izhaja iz pomanjkanja stikov s temi posamezniki, nasprotno pa izkušnje z njimi pogosto spremenijo perspektivo in odnos do njih. Tisto, kar moti, je spolnost, saj je to navadno tudi edina informacija o »drugačnosti« neheteroseksualnih partnerjev, ki jo imamo. »Drugačna« spolna privlačnost predstavlja potencialno drugačnost heteroseksualnega posameznika. Atributi, ki jih pripisujemo moškemu ali ženski in ki se v okviru homoseksualne orientacije izkažejo za nepričakovane, ogrozijo tudi našo samopodobo. Homofobija tako lahko predstavlja tudi rezultat obrambne funkcije pred dejstvom, ki postavlja pod vprašaj družbene definicije moškosti in ženskosti. Kot piše Kuhar (2006, 545), lahko homofobna funkcija obrambe projicira tudi »lastne nezaželene lastnosti na skupino homoseksualcev, na ta način pa posamezniki simbolično obračunajo z nesprejemljivimi vidiki samih sebe« [2].

Kaj torej želijo nasprotniki novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih? Prepričati istospolno usmerjene posameznike o njihovi deviaciji, nenormalnosti, nenaravnosti, popačenosti? Ali jih skriti pred seboj, da jim ne bi postavljali zrcala? Bi se igrali realnost, ki je nasprotna tisti o Božičku? Namesto v istospolno usmerjene verjemimo raje v Miklavža, Božička in zobno miško. Pretvarjajmo se, da ti obstajajo, nasprotno pa naredimo z istospolno usmerjenimi. Pravna nevidnost istospolnih zvez in njihovih družin, nebioloških staršev itd. ohranja predstavo o heteronormativni družbi in reproducira predstavo o »nehetero« zvezah z otroki kot družbeno nezaželeni obliki družinskega življenja. Potiskanje istospolnih zvez v nevidnost ima posledice tudi za otroke, ki živijo v družinah z istospolnimi partnerji. Mednarodna primerjalna raziskava o položaju otrok iz mavričnih družin je pokazala, da se slovenski otroci, ki živijo v skupnosti istospolnih, pogosteje kot otroci iz drugih primerjanih držav umikajo v molk in prikrivanje spolne usmerjenosti svojih staršev – to je strategija varovanja pred diskriminacijo. To za otroke ne prestavlja le večjega stresa, temveč tudi načenja njihovo samozavest, prilagodljivost, čustveno trdnost in samostojnost [3].

Eno pomembnejših vprašanj, ki se ga večkrat pozabi nasloviti, je, kaj se lahko po zapisu zakona glede izenačitve pravic istospolnih s pravicami heteroseksualnih parov spremeni. Ali lahko sama sprememba zakona vpliva na spremembo odnosa do neheteroseksualnih posameznikov in mavričnih družin? In če lahko, ali to posledično vpliva tudi na položaj otrok v istospolnih družinah? Odgovor na to vprašanje ni niti enostaven niti enoznačen ter je med drugim vezan na kompleksne psihološke procese, ki vključujejo razvoj krivde, slabe vesti in nadjaza, pa tudi druge psihološke in družbene oziroma kulturne sestavine, ki vplivajo na naše zavedno in nezavedno delovanje. Javni zakon, pravni zakon, ki nastopa tudi kot moralna norma in instanca moči ter mu moramo biti poslušni, lahko sčasoma ponotranjimo do mere samoumevnosti, lahko pa ostane na ravni neiskrenega žrtvovanja potreb in teženj ter se izrazi kot diskriminacija, homofobija. Z uzakonitvijo naredimo kompromis, ki je nedvomno korak naprej, a je vendarle kompromis. Iz sprijaznjenja se lahko razvije bolj ali manj (ne)iskrena toleranca; to je največ, kar lahko dobimo. Če skozi zgodovino in razvoj civilizacije ne bi sprejemali takšnih kompromisov, ženske, temnopolti in druge manjšine (v nekvantitativnem smislu) še vedno ne bi imeli političnih, ekonomskih, kulturnih in drugih pravic.

Če se uvrščate med podpornike marčevske novele in se vam bo 20. decembra ljubilo sprehoditi do volišč, vas tudi zaradi nove referendumske zakonodaje, ki v tem primeru nasprotnikom novele otežuje zmago, glede izida referenduma (vsaj upam) ne bi smelo skrbeti. Tudi po pravni izenačitvi pravic pa bosta sovražno okolje in diskriminacija ostala – bodisi na zavestni ali pa na latentni ravni. Izenačitev pravic za vse pare je pravilno in primerno dejanje, drugo vprašanje, ki je prepuščeno istospolnim partnerjem, pa je koriščenje teh pravic. Na starših in skrbnikih leži odločitev, ali so otroka pripravljeni vzgajati v okolju, v katerem bodo vrsto let, preden se takšna praksa zapiše v »običajnost«, podvrženi velikemu in neizprosnemu nadzoru ter pritisku. Konec koncev gre za otroke. Za velike konservativne otroke.

B. B.

Literatura in viri:
[1] Vodeb, Roman. 2011. 7. člen Družinskega zakonika – načelo otrokovih koristi. RTV SLO – Blog. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/vzgojne-klofute?&page=30 (16. november 2015).
[2] Kuhar, Roman. 2006. Homofobija: kultura strahu pred homoseksualnostjo. Teorija in praksa, 43(3–4): 540–556.
[3] Zaviršek, Darja in Ana M. Sobočan, ur. 2012. Mavrične družine grejo v šolo: perspektive otrok, staršev in učiteljic. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

09. 11. 2015
Število kometarjev: 0

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Scroll to Top