Republika Slovenija ni bila pripravljena na prihod tolikšnega števila beguncev, pravijo politiki. Le kaj so počeli zadnjih nekaj mesecev, ko pa je bilo vsem jasno, da se bo »neobstoječi« koridor prej ali slej v celoti preusmeril skozi Slovenijo proti Avstriji, sploh ker je Madžarska že nekaj mesecev gradila ograje – najprej na meji s Srbijo, potem pa še na meji s Hrvaško?
Varnost in humanitarni problem
Hitro so se začela medsebojna obtoževanja, kdo je kriv za to, da na desettisoče ljudi skoraj vsak dan prihaja v Slovenijo. Krivcev je več: Turčija, Grčija in, jasno, Hrvaška. Češ zakaj spuščajo ljudi naprej? Zakaj jih ne zadržujejo na lastnem ozemlju ali pa jim že vnaprej ne preprečijo vstopa v državo? Pojavili so se tudi politiki in »intelektualci«, ki pozivajo k zapiranju meja in gradnji zidu na meji s Hrvaško.
Ob teh dogodkih je postalo očitno, da so politiki držav članic Evropske unije kar naenkrat zopet »odkrili« suverenost države. Kako? Tako da so celotno zgodbo z begunci zvedli na varnostno vprašanje. V takšnem imaginariju je nujno zaščititi meje in suverenost konkretne nacionalne države ter preprečiti vstop beguncev. Preprečiti vstop beguncev pa pomeni fizično jim onemogočiti prehod meje z ograjo, barikadami ali pa v končni fazi s streljanjem. Kot da se je celotna Evropa znašla v vojni. S kom že? Proti komu se »borijo« vse vlade nacionalnih držav Evropske unije? Proti ljudem, ki so peš prehodili tisoče kilometrov. Ker naj bi se med njimi skrivali tudi islamisti, džihadisti in teroristi. V Sloveniji je vojska celo dobila dodatna, a začasno zamrznjena, pooblastila. Mogoče se motim, a delim mnenje Miloša Vasića, ki je že zgodaj spomladi na srbskem portalu zapisal, da teroristi ne pešačijo tisoče kilometrov, temveč letijo vsaj v poslovnem, če že ne v prvem razredu.
Poudarjanje »varnosti« državljanov Evrope, predvsem pa Evropske unije, je pripeljalo do tega, da se je nakupovanje orožja močno povečalo. Varnost ne povzdigne problematike na raven politike, temveč jo zvede na militarizacijo in birokratizacijo celotne EU in družbe. Kot dokaz naj služi, da gre orožarskem biznisu več kot dobro. Poleg uvajanja policijske države gre tudi za militarizacijo družbe na mikro nivoju. Ali potrebujemo tudi v Evropi 2. amandma, kot ga imajo v ZDA? Kapital, ki reproducira trpljenje ljudi po vsem svetu, služi tudi pri tej krizi. Ni je krize, ki je kapital ne bi izkoristil za plenjenje in pospešeno akumulacijo.
Ob tem pa se dogaja še ena zanimivost, ki je do sedaj v Evropi, sploh pa v Sloveniji, še nismo zasledili. Prišlo naj bi do angažiranja zasebnih varnostnih služb za obrambo meja nacionalne države. Govorim o Sloveniji. Tako pridemo do razcepa – v začetku je videti, kot da so se politiki spomnili, da naj bi obstajala suverena država, ki jo je nujno zaščititi pred zunanjo nevarnostjo in ki ima po definiciji monopol nad prisilo. Potem pa se jasno vidi neoliberalna tendenca privatizacije vsega. Tudi področje »varnosti« ni izvzeto iz kapitalističnega prilaščanja in akumulacije profitov.
Sedaj ko so države »odkrile« lastno suverenost, bodo tudi selekcionirale, koga bodo sprejele. Gre za neštetokrat ponovljeno razlikovanje med begunci in ekonomskimi migranti, ki naj bi jih morali začeli ločevati že v Grčiji. A vsi takšni predlogi so nesprejemljivi in kažejo zgolj na ksenofobijo ter na hierarhično vključevanje različnih populacij v »evropske« družbe. Zakaj? Ker tudi »ekonomski migranti« bežijo pred kapitalizmom. Konec koncev tudi ljudje v Evropi masovno bežijo pred kapitalizmom. Ljudje po vsem svetu poskušajo ubežati kapitalističnim odnosom, kajti kapitalizem ubija ravno tako kot vojne in bombe. A dostikrat bolj subtilno in bolj množično.
Humanitarna pomoč in reprodukcija obstoječih razmerij moči
Poleg varnostnega vidika v javnih debatah dominira še humanitarni vidik begunske zgodbe. Politika naj se odmakne stran – beguncem je treba pomagati. Bodimo ljudje, pomagajmo soljudem. Takšen pristop potem lahko razdelimo na dve veji. Prva stran poudarja nujnost državne in sistemske humanitarne pomoči ter presenečeno ugotavlja, da je prišlo do razgradnje vseh mehanizmov za pomoč ljudem. Država je postala preveč »vitka«. Seveda zgolj na določenih področjih. Druga stran pa vztraja pri individualizaciji pomoči. Gre za privatizacijo pomoči, gre za individualizacijo in prelaganje nujnosti pomoči države in Evropske unije na posameznika in na dobrodelna društva. Težava je le v tem, da dobrodelnost, hote ali nehote, sistemska ali individualna, ohranja odnose dominacije in obstoječa razmerja moči. Individualizacija pomoči lahko raste tam, kjer je prišlo do popolne depolitizacije družbe. Še bolj zaostreno, dobrodelnost je najbolj izrazita tam, kjer vladata antipolitika in postpolitika.
Kompleksnost begunske problemtaike se zvede zgolj na varnostno vprašanje, ki implicira, da je edino možno razmerje konflikt, in ima za posledico militarizacijo družbe; ali pa na humanitarno krizo, ki omogoča individualizacijo pomoči ob čedalje bolj »vitki« državi. Obe predpostavki vodita v nadaljnjo privatizacijo in širitev neoliberalnih praks. V bistvu pa gre v obeh primerih za depolitizacijo beguncev, kar onemogoča, da bi bili slišani, da bi postali politični subjekti, ne zgolj objekti »varnostnih« ukrepov ali humanitarne pomoči.
Zakaj potrebujemo politizacijo beguncev?
»Odkritje« suverenosti države še ne pomeni, da je prišlo do politizacije beguncev. Prej gre za bedne poskuse nabiranja političnih točk določenih političnih strank s poudarjanjem varnosti »zamišljene« nacije. Ranciere fenomene, pri katerih se namesto politizacije in sprememb razmerij moči v ospredje postavlja vprašanje varnosti, imenuje policija. Politizacija beguncev pomeni nekaj povsem drugega in skriva v sebi emancipatorični potencial, ki ga v Evropi že dolgo ni bilo na vidiku.
Politizacija beguncev pomeni, da begunci sami postanejo udeleženi v odločanju o lastni usodi, ne da se jih premetava kot vroč kostanj iz ene države v drugo, vmes pa se jih malo zapre v kakšna poslopja (ki čedalje bolj spominjajo na koncentracijska taborišča) ali pa pusti pred vrati na mrazu. Treba jim je omogočiti, da postanejo politične živali, da imajo kaj povedati o lastni usodi, ne pa da se »mi«, večina, odločamo o tem, kaj bomo z »njimi«. Ranciere bi rekel, da je treba dati glas tistim, ki niso všteti v določene politične konstelacije. Begunci morajo postati subjekti-objekti lastnega življenja, ne pa zgolj objekti »humanitarne« pomoči, ki ohranja status quo. Le tako bi prišlo do spremembe razmerij moči in do demokratizacije družb.
Takšni politični procesi bi tudi močno spremenili razmerja moči na globalni ravni, kajti v sebi skrivajo velik emancipatorični potencial tudi za državljane celotne Evrope in sveta. Takšen proces bi si lahko prisvojili in začeli ponovno odločati o skupni usodi svojih življenj, o lastnih življenjskih pogojih, s tem pa odvzeli moč tehnokratom, ki nam že slabih dvajset let govorijo, kaj je možno in kaj ni. Kajti če je politika kaj, če parafraziram Žižka, potem je to umetnost nemožnega. Iti onkraj obstoječih razmerij, miselnih predstav in pravnih okvirov v smeri demokratizacije družbe. V obeh primerih je treba izhajati iz potreb ljudi, treba je biti radikalen in izhajati iz človeka in njegovih potreb, kot bi rekel Marx.
A kaj, ko čedalje bolj kaže na to, da bo na koncu Slovenija, skupaj z večino držav v Evropi, (zopet) naredila to, kar bo rekla gospa Merkel in kar bo izračunal dr. Schäuble. Njuna politika je vedno v skladu s potrebami velekapitala. Spomnimo se Grčije. Ko bo Merklova zaprla mejo z Avstrijo, se bodo zaprle tudi vse notranje in zunanje meje Evrope in Evropske unije. To so danes realnost, blišč in beda projekta združene in »demokratične« Evrope. »¡No pasarán!«
M. H.
