Upornik spije dve skodelici kave,
kadar je šef na sestanku
in ob petkih odide iz službe deset do štirih.
Ne hodi na cepljenja, če ni obvezno,
ne gleda holivudskih filmov,
ne stanuje na prijavljenem naslovu in
prečka železniško progo tam, kjer piše “je smrtno nevarno”.
Včasih pusti prazno plastenko na avtobusu pod sedežem
in položnice plača dva dni čez datum plačila.
Upornik ve, da branje človeka pohablja,
zato gre raje na pivo in modruje o državnih posojilih,
konec tedna praznuje s čevapčiči,
ki jih je na kupon dobil z dvajsetodstotnim popustom.
Upornik ne ve,
da ga je strah praznega papirja,
in globokega vdiha.
Raje kot radira in popravlja, povezuje pike,
iz katerih – kot v reviji za najmlajše – nastane oblika.
Ne ve, da ni pri sebi in da je že davno umrl,
ker je verjel, da človek postaneš šele,
ko prodaš svoj nasmeh.
Ne ve, da nikomur ni mar,
da so vsi preboleli še preden je bolelo,
a upornik sluti.
Zato je upornik siten,
kadar pada dež, sneg in kadar je vroče.
In jezen je,
kadar pride praznik na vikend,
zato vzame še kakšen dan dopusta
in si zadovoljno pritrjuje.
B. B.
– “kako dobro sem nategnil oblast”.
