Družba strahu in sovraštva

Sinclair Lewis je nekje zapisal, da bo fašizem v ZDA prišel s križem in ovit v zastavo … Da bi uzrli pravi pomen in težo njegovih besed, nam ni treba pogledovati onkraj, čez lužo; biti priča ustanavljanju določenih političnih strank, ki ideološko-politično spadajo v čas nazadnjaštva srednjega veka in ki vztrajajo v zablodi, od nas terja tehten premislek glede usmeritve, ki smo jo kot družba izbrali. Na nas je torej odločitev, ali bomo zopet (po)doživeli čas obdobja lova na čarovnice ali pa bomo skupaj oblikovali družbo, v kateri bo vredno živeti. V teh kritičnih, a vendar ključnih trenutkih neizbrati pomeni izbrati – pomeni zavzeti tisto pozicijo, ki odloča o prihodnosti velikega števila ljudi; ne da bi se tega morda sploh zavedali.

Politike strahu, ki se nam danes dodobra razodevajo, na površje ne vstopajo prikrito, temveč nas zadenejo neposredno, skozi vsakodnevno delovanje ljudi, institucij, političnih strank in vseh tistih, ki imajo največ moči pri odločanju o stvareh, ki vplivajo na naša življenja. Strah, natančneje prvinski strah je sicer osnova, ki nastopa kot obrambni mehanizem: opozori nas na nevarnosti in nas ubrani pred njimi ter nam omogoči, da na neko grožnjo reagiramo tako, da ohranimo lastno eksistenco – takšen strah človeka sicer spremlja že od samih začetkov časa; a ko je strahu preveč in ko politika ubere pot neupravičenega ustrahovanja, ki nima nikakršne trdne podlage, se lahko dogodijo stvari, ki se nam zdijo nepredstavljive – zgodovina je prepolna takšnih dogodkov, ki bi nam morali biti še toliko bolj v poduk, saj so nam tako prostorsko kot tudi časovno izredno blizu. Hoja po robu, kar takšne politike vsekakor so, pomeni vztrajanje v pripravljenosti, da se določene skupine/množice ljudi najprej marginalizira in se jim s tem odvzame glas ter možnost soodločanja, nato pa se jih pahne onkraj – čez rob. Vsesplošna klima, ki nas obdaja, nagovarja čas strahu in neutrudnega iskanja krivca, torej tistega drugega, ki ga bomo lahko okrivili za slabe odločitve in vsa destruktivna postopanja, ki jih že stoletja proizvajajo imperialistični posegi zahodnih politik, katerih del je tudi politika naše države.

Po eni strani smo znotraj meja slovenske družbe soočeni z diskriminacijo tistih, ki so sicer enakega ‘porekla’, pa vendar ne ustrezajo glede na svoj način življenja, govora ali vrednote ter ne ustrezajo po svojem videzu in vedenju. Vsak odklon od norme je torej precejšen problem in sovraštvo ter nečloveško ravnanje nista uperjena zgolj proti tistim, ki nimajo slovenskega državljanstva, torej proti tujcem, kot jih obravnavajo zakoni, temveč se usmerjata tudi proti tistim, ki ne ustrezajo pogledu določene ideološko-politične usmeritve znotraj slovenske družbe. Primer referenduma proti istospolnim parom in njihovi možnosti posvojitve otrok, ki je bil izpeljan decembra 2015, je napovedal vznik homofobnih teženj, ki so se sedaj preoblikovale v politično stranko. Kakšna ljubezen in zaščita otrok neki, razpihovanje sovraštvo do homoseksualcev lahko včasih celo pripada psihološkemu profilu ljudi, katerih nesposobnost, da bi svoje lastne zatrte homoerotične impulze priznali in izrazili, se kaže kot odkrita mržnja (repugnanca) zoper tiste, ki jih priznajo in živijo. Carl G. Jung je takšen homoerotičen kompleks, iz katerega vejeta sovraštvo in prezir, pojasnil skozi lastno zrcaljeno podobo; tisto, kar najbolj sovražimo in česar se najbolj bojimo pri drugih, je pravzaprav tisto, česar se najbolj bojimo in kar najbolj sovražimo pri in v sebi. Če to poteka med dvema posameznikoma, pri čemer eden od njiju na drugega projicira svoj prezir, situacija ni tako problematična, kot če to počne politična sila, ki stigmatizira vse zapovrstjo in institucionalno določa življenje mnogih ljudi. Institucionalni napadi na zdrave cone solidarnosti in medsebojne pomoči – pro bono ambulanta v Novi Gorici je pred dnevi izgubila status humanitarne ustanove – ter pritiski na avtonomne cone, ki predstavljajo temelje solidarnostnih skupnosti (ljubljanska tovarna Rog, novomeški Sokolc, koprski Up-Inde …), se vršijo povsod po Sloveniji in se kažejo kot načini, kako destabilizirati razmere v državi in družbi. Ob teh napadih ne gre toliko za prednost enega interesa nad drugim, ampak za destrukcijo osnovnih kolektivnih vrednot, ki ljudem omogočajo sobivanje in možnost oblikovanja raznolikih skupnosti. Vrednote, ki se tistim, ki smo bili vzgajani v duhu solidarnosti in medsebojnega sodelovanja in pomoči, zdijo samoumevne, v zadnjih letih postajajo najhujše zlo.

Po drugi strani pa smo soočeni s sovraštvom do tujcev – do vseh, ki nimajo enakega (nacionalnega, rasnega) ‘porekla’ kot mi. Pred dnevi je po družbenih omrežjih denimo zaokrožila izpoved mladega temnopoltega moškega, ki je na svoji poti iz Maribora v Ljubljano, kjer naj bi imel razgovor za službo, doživel neprijetno izkušnjo; po dogovoru preko najhitrejše in najcenejše opcije prevozov po Sloveniji je čakal na prevoz, a ko je ponudnica prevoza videla, da gre za temnopolto osebo, torej za tujca in posledično stereotipno za potencialnega begunca ali celo terorista, je nemudoma poklicala policijo … Prav tako je pred dnevi potekala nasilna deportacija mlade begunske družine iz Slovenije na Hrvaško, čeprav sta varuhinja za človekove pravice in Unicef podala svoje pomisleke glede deportacije in čeprav je takšno dejanje popolnoma nedopustno in neetično.

Vsak korak proti še večji stigmatizaciji in sovraštvu do določenih skupin ali posameznikov proizvede prestrašene subjekte, ki se pričnejo bati svoje lastne sence. Kultura strahu se, kot pravi Zygmund Bauman, kaže skozi naš občutek ogroženosti in ranljivosti, to pa pomeni, da se strah postopoma zakorenini v našem delovanju. Strah, ki ga postopoma proizvede oblast, naposled vedno doseže svojega naslovnika; ob zvesti pomoči medijev postane vzvod strahu namreč tako močan in nezaveden, da se zrcali v sfero rutine vsakdanjega življenja posameznikov. Oblasti imajo ob tem nekakšne vrste dobiček: razdeljeno družbo, v kateri se sovraštvo ne usmerja proti tistemu, ki je odgovoren za nastalo situacijo, marveč gre za sovraštvo med različnimi družbenimi skupinami in posamezniki. Poleg tega oblast tako še bolj utrdi svojo vlado in vnaprej prepreči morebitni upor zoper svojo neoliberalno politiko: ljudstvo, ki se zamoti z namerno vzpostavljeno mržnjo in strahom, se ni sposobno upreti pravemu vzroku, ki povzroči takšne razmere, saj je ves čas prav oblast tista, ki generira in določa sovražnika. Danes so to begunci in vsi tisti, ki kot žrtve nepravičnih in izkoriščevalsko-zavojevalskih politik prodirajo v osrčje EU, da bi našli svoj prostor pod soncem, ter vsi tisti, ki s svojim načinom življenja še vedno zakonsko in sistemsko ‘nepripadajo’ in prav tako želijo le enakopravnost.

Takšne prakse, ki postajajo naša vsakodnevna realnost, le niso tako nedolžne malenkosti, ki jih moramo tolerirati zavoljo večje varnosti in občutka gotovosti, saj za občutek varnosti določene peščice ljudi plača velika večina tistih, ki se znajdejo na drugi strani bodeče žice.

 

Pseldonimova