Analitični ali »buržoazni« marksizem?

Kritične sodbe o pojmovni in empirični uspešnosti marksistične teorije so lahko predvidljive in precej neproduktivne, tako da s časom postanejo frustrirajoče. Nekateri tipi takšnih kritik so vendarle zanimivi. Kadar ne gre za a priori in absolutno zavračanje marksizma zaradi njegovih neprijetnih levičarskih političnih implikacij – torej, kadar ne gre za dogmatično vrednotno zgražanje nad marksizmom –, kritiki uberejo eno od dveh splošnih strategij. Prva je, da se teoriji prej manj kot pa bolj premišljeno očita cela vrsta pojmovnih grehov: ekonomski redukcionizem, razredni redukcionizem, mehanični materializem, determinizem te ali one vrste, esencializem ipd. V tem primeru je marksizem nezadostno znanstven, preveč preprost in premalo v stiku z ostalimi, nemarksističnimi družbenimi teorijami, da bi bil primeren za razumevanje kompleksnosti dejanskega družbenega življenja (predvsem sodobnega, postindustrijskega, hiper- ali postmodernega). Drugi način levičarskega kritiziranja marksizma je, da se mu, ravno obratno, očita premočen stik z mainstream družboslovno znanostjo. V tem primeru je teorija nezadostno marksistična, preveč oddaljena od Marxa. Ni več nujno ekonomsko in razredno redukcionistična, je pa »buržoazna«, predheglovska, predteoretska, nedialektična, feuerbachovska, racionalistična, pozitivistična in kar je še podobnih (redkokdaj dobro pojasnjenih ali utemeljenih) zločinov.

Druga strategija je bolj zanimiva od prve, ker je za razliko od prve skoraj povsem ali povsem zgrešena – in to na precej spektakularen način. Prva vsaj v zmernejših primerih, ko je kritika dobro premišljena, ko je umirjena in sploh ko je uperjena proti kanonskim različicam marksizma, razkrije pomembne pomanjkljivosti in omogoči pojmovni napredek.[1] Druga pa je velikokrat izrazito dogmatična, agresivna in nenavadno zgrožena, kot da se njeni avtorji skrivaj bojijo, da v resnici ne morejo prepričljivo in podrobno pokazati, kaj je narobe, zakaj je narobe in kaj je neprimerno bolje. Od vseh različic marksizma je t. i. »analitični marksizem«, ki se ga običajno povezuje z imeni G. A. Cohen, Jon Elster, John Roemer, Adam Przeworski in Erik Olin Wright, verjetno najpogostejša tarča te metode kritiziranja.

Michael Lebowitz na primer pravi, da »analitični marksizem ni marksizem – pravzaprav je v svojem bistvu protimarksističen«.[2] Nedavno je Marko Kržan v svoji sicer zelo pomembni in analitično močni knjigi podobno, četudi malo bolj usmiljeno, zapisal, da so analitični marksisti »znani zastopniki malomeščanskega stališča v marksistični družboslovni teoriji«.[3] Po Guglielmu Carchediju Wrightov slavni projekt prenovljene marksistične teorije razreda prav tako »ni zvest Marxovi teoretski agendi in njegovim političnim ciljem«.[4] Ben Agger se pritožuje, da analitični marksizem uporablja »metodološki aparat buržoazne sociologije – preverjanje hipotez prek regresijske analize« in je zato ujet »v statični svet buržoazne sociologije«.[5] To je zelo narobe, pravi Agger, saj »marksizem [v resnici] razlaga svet in toto; ne moremo ga razstaviti v hipoteze, spremenljivke in delce, ne da bi žrtvovali dialektiko med strukturno določitvijo in svobodnim človeškim delovanjem, ki je tako ključna za njegov politični projekt«.[6]

Razumni bralki bo jasno, da so te kritike brezzobe. Analitični marksizem se lahko moti v marsičem, morebiti celo tako močno, da se moramo njegovim tezam povsem odreči in jih nadomestiti z drugimi. Vendar to, da je (domnevno) »protimarksističen«, da ni »zvest Marxovi agendi« in da (poleg mnogih drugih orodij) kdaj uporablja tudi statistiko, ne more biti razlog, da ga zavrnemo. Očitno bi namreč moralo biti, kot opozarja Andrew Levine, da je »pomembno tisto, kar je res, in ne tisto, kar je marksistično«, in da »zvestoba njegovim [tj. Marxovim] nazorom sama po sebi ni nikakršna odlika«, vsaj »če ne mislimo, da je bil Marx orakelj, ki je imel privilegiran dostop do Resnice«.[7] Glede na to, da je v družboslovju – in to, presenetljivo, v delih nemarksističnega družboslovja še bolj kot v marksističnih – sploh v zadnjih desetletjih postalo sklicevanje na »velike avtoritete«, med katerimi je Marx le ena izmed mnogih, zelo modno in nekritično, je Levinova sodba manj samoumevna, kot bi morala biti. Gayatri Spivak je denimo pred kratkim bizarno poudarila, da v družboslovju obstajajo »primarna besedila«. Kot primer avtorjev teh besedil je navedla Roso Luxemburg, D. D. Kosambija in Ranajita Guha.[8] Teh avtorjev oziroma besedil, pravi Spivak, ne smemo kritizirati in jih pravzaprav niti ni možno kritizirati, ravno zato ker so za razliko od bolj običajnih, »sekundarnih besedil«, katerih trditve lahko podvržemo znanstveni oceni, »primarna«. Določene družboslovne avtoritete so, tako nas vsaj prepričuje Spivak, neizpodbitne in svete.

Toda kaj sploh je analitični marksizem? Kaj ga loči od ostalih različic marksizma, denimo slavnejšega »zahodnega marksizma«, ki se ga običajno povezuje z delom Györgyja Lukácsa, Antonia Gramscija, Theodorja Adorna, Walterja Benjamina, Jeana-Paula Sartra in Louisa Althusserja? Na formalni ravni so ključne štiri značilnosti: (1) zavezanost običajnim znanstvenim normam; (2) poudarek na sistematičnem in notranje konsistentnem grajenju povezanih pojmov; (3) ukvarjanje s postopnim, čim bolj jasnim in podrobnim navajanjem korakov v teoretskih argumentih, ki povezujejo pojme; in (4) poudarjanje razlagalne vloge namernega delovanja posameznikov.[9] Te štiri značilnosti se zdijo precej smiselne, pravzaprav bi morale biti banalno samoumevne v družboslovju nasploh in marksizmu kot konkretni družboslovni paradigmi posebej. Tako se zdi, da vsaj na formalni ravni kategorija analitičnega marksizma obsega celotno ali skoraj celotno telo marksistične teorije, čeprav samooklicanih analitičnih marksistov nikoli ni bilo več kot petnajst ali dvajset. Videli bomo, da to ne drži povsem. Res je, da je kar nekaj (tudi zahodnih) marksistov, ki niso nikoli uporabili izraza analitični marksizem, pa so njihove teorije vsaj v grobem skladne z vsemi štirimi značilnostmi. Toda ko jih natančneje preučimo, postane jasno, da mnogo predvsem zahodnih marksistov v resnici ni zelo blizu analitičnim marksistom niti na formalni ravni.

Vzemimo najprej prvo lastnost, zavezanost običajnim znanstvenim normam. Kritiki to pogosto razumejo kot slepo sprejetje pozitivizma in res je, da sta Jon Elster in G. A. Cohen v svojih zgodnjih delih uporabljala pozitivistično (natančneje, humovsko/hempelovsko) ontologijo, po kateri se vzročni zakoni nanašajo na ponavljajoče se, stalne in nujne konjunkcije dogodka A z dogodkom B (zanimivo je, da Elster in Cohen kljub temu nikoli nista sprejemala pozitivistične epistemologije, po kateri je dostop do dejstev o svetu neposreden, teoretsko nevtralen in zagotovljen). Kakorkoli že, v kasnejših analitičnomarksističnih delih, sploh v Wrightovih, zavezanost običajnim znanstvenim normam pomeni nekaj drugega, veliko bolj smiselnega. Analitični marksisti sprejemajo filozofski realizem (Wright konkretno poudarja kritični realizem Roya Bhaskarja), ki ontološko in epistemološko nasprotuje pozitivizmu in njegovi nekoč glavni alternativi, konvencionalizmu. Analitični marksisti z vzročnimi zakoni ne mislijo prvenstveno nespremenljivih zaporedij (opaženih) dogodkov, Humovih »konstantnih konjunkcij«, marveč vzročne zmožnosti, ki jih posedujejo (pogosto empirično nezaznavni) objekti.[10] Ti objekti lahko obstajajo in delujejo, tudi če ne proizvajajo ustaljenega zaporedja dogodkov, ali če takšno zaporedje dejansko ustvarijo, tudi če niso empirično izkušeni. Razloga, zaradi katerih objekt z vzročno zmožnostjo lahko obstaja in celo deluje, pa vseeno ne ustvari enoznačnega, nujnega in ponavljajočega se zaporedja dogodkov, sta dva. Prvič, ker njegova vzročna zmožnost ni aktivirana, kot denimo ni aktivirana vzročna zmožnost avtomobila, da se premika z veliko hitrostjo, ko je motor ugasnjen. Drugič, ker tudi aktivirane vzročne zmožnosti običajno ne delujejo v izolaciji od vzročnih zmožnosti drugih objektov. V tem primeru se preplete vzročno delovanje cele vrste objektov, ki ravno zaradi tega prepleta ne ustvarja vedno pričakovanega, enoličnega zaporedja dogodkov A in B, ki bi ga sicer ustvarila vzročna zmožnost objekta v izolaciji. Na primer, gravitacija ne povzroči vedno padca letala k tlom, čeprav je pri letenju letala vselej aktivirana in deluje nanj. Pri vzročnosti, skratka, ne gre toliko za deterministične regularnosti dogodkov, kolikor gre za tendenčne sile, ki lahko (glede na prisotnost drugih sil) ustvarijo zelo različne dogodke.

Splošnejša implikacija zavezanosti analitičnih marksistov običajnim znanstvenim normam (»običajnim« normam pomeni, kot smo videli, realističnim, ne nujno pozitivističnim) je ta, da so za razliko od večine zahodnih marksistov, sploh Lukácsa in Althusserja, precej skeptični glede obstoja posebne, »neburžoazne« marksistične metode, denimo skrivnostne dialektike. Kot pravi Levine: »[V]se dialektične razlage trdijo nekaj, kar bi lahko izrazili brez posebnega dialektičnega načina; ali pa so nerazumljive in ničesar zares ne razlagajo.«[11] Podobno kritičen je Cohen: »[A]nalitični marksisti ne verjamemo, da ima marksizem posebno metodo. Drugi marksisti mislijo, da takšna ‘dialektična’ metoda, kot ji pravijo, obstaja. Toda mi menimo, da čeprav beseda ‘dialektično’ ni bila vedno uporabljena na nerazumljiv način, nikoli ni imela jasnega pomena kot metoda, ki bi konkurirala analitični: dialektična oblika razmišljanja, ki bi lahko izzvala analitično razmišljanje, ne obstaja.«[12] Če z dialektiko mislimo posebno logiko ali metodo razlage, ki je na voljo zgolj marksizmu, je v nasprotju s formalno logiko in je domnevno boljša od nje, se gotovo moramo strinjati z analitičnimi marksisti, da takšne dialektike ni smiselno jemati resno. Kakršnakoli metoda, dialektična ali nedialektična, ki trdi, da sta lahko oprijemljivi fizični objekt ali neoprijemljivi družbeni pojav dobesedno identična sama sebi in v istem trenutku nekaj drugega (ali celo svoje nasprotje), je nesmiselna. Primerov takšne dialektike je več, kot bi si mislili. Charles Bettelheim recimo poudarja: »Pravite, da je izraz ‘tržni socializem’ ‘protisloven’. Formalno gledano to očitno ni argument, ker je vsa resničnost protislovna.«[13] George Novack naklonjeno trdi, da tako kot se »sile socializma borijo za zamenjavo preživete kapitalistične oblike proizvajanja, […] tako se zagovorniki materialistične dialektike, logike znanstvenega socializma, borijo proti preživeti formalni logiki«.[14] Seveda če z dialektiko mislimo le to, da se pojavi in procesi v svetu spreminjajo, da so drug z drugim povezani, da je odnos med njimi običajno dvosmeren, da je družbena resničnost kompleksna in da obstaja več zornih kotov, na katere moramo biti pozorni, smo pri dialektiki z začetka Levinovega opisa: imamo resnične uvide, ki pa jih lahko izrazimo brez posebnega dialektičnega načina in ki niso nič posebej marksistični, še manj pa so v nasprotju s principi formalne logike. Kot povzema Elster: »[O]blika dialektike, ki jo predstavlja dialektični materializem, je precej trivialna. Včasih ne trdi nič drugega, kot da so vse reči povezane, spet drugič pa gre za modno frazo, ki označuje procese s povratno zanko.«[15]

Zadnje, kar lahko rečemo v zvezi s prvo značilnostjo analitičnega marksizma, je, da poudarja čim višjo stopnjo jasnosti, ponazarjanja in razumljivosti pri argumentaciji. Na tej točki analitični marksizem spet postane precej širši od samooklicane skupine, saj trenutno obstaja in je vedno obstajal velik grozd marksizma, ki širokogrudno sprejema to normo, a si ne nadeva imena skupine. Kljub temu ne gre za zanemarljiv cilj. Douglas Porpora svojo recenzijo več analitičnomarksističnih del sicer začne z izjavo »[A]nalitični marksizem se mi nikoli ni zdel niti filozofsko smiseln niti marksističen«, a v nadaljevanju pove, da je z izidom novih del svoje mnenje začel spreminjati: »Prvenstveno so zavezani jasnosti, kar ni majhna stvar. Če mislite drugače, se spomnite, da jasnost nikoli ni bila vrlina teorije praxis, kritične teorije ali – predvsem – althusserjevskega marksizma. Prav tako jasnost ni ravno posebna vrlina neofunkcionalizma, postmodernizma ali strukturacijske teorije.«[16]

Druga značilnost analitičnega marksizma, poudarek na sistematičnem in notranje konsistentnem grajenju povezanih pojmov, je v primerjavi s prvo manj očitno značilnost, ki naj bi ga ločevala od zahodnega marksizma. Navsezadnje je Althusser znan natanko po tem: celo pretiranem, enoličnem ukvarjanju z grajenjem ogromnega teoretskega aparata, ki je prav zaradi ubadanja z notranjo konsistentnostjo zaobšel stik z zgodovinsko in družbeno resničnostjo ter se od nje povsem odcepil. Vseeno drži, da je eklekticizem, po katerem je grajenje teorije bolj podobno ustvarjanju brezbrižne krpanke med seboj ne zelo povezanih ali celo protislovnih pojmov, tez in celo sloganov, v družboslovju nasploh in marksizmu posebej žal prepogosta praksa. Analitični marksizem se temu uspešno izogiba; zaveza k sistematičnemu grajenju medsebojno povezanih in notranje konsistentnih pojmov je nezanemarljiva značilnost te paradigme, čeprav ji ni povsem edinstvena.

Tretja in četrta značilnost sta precej povezani. Mislim, da analitični marksizem velikokrat dosega svoj (3) standard podrobnega razvijanja korakov v argumentaciji natanko prek (4) poudarjanja razlagalne vloge namernega delovanja posameznikov. Zadnji točki lahko rečemo tudi ubadanje z »mikrotemelji«, kar pomeni poskusiti natančno razumeti, kako sta posameznikova izbira in delovanje povezana s širšimi družbenimi procesi in odnosi, skozi katere mehanizme na mikroravni sta povezana posameznik in družba ter kako točno ti mehanizmi delujejo. To je točka, ki jo kritiki analitičnega marksizma od vseh najbolj strastno napadajo – in pri tem so deloma upravičeni. Analitični marksisti so sami deloma krivi za zmedo, ki je nastala pri njihovem poudarjanju pomembnosti mikrotemeljev. Posebej v Elsterjevih pa tudi Roemerjevih rokah mikrotemelji postanejo (oziroma so bili v osemdesetih letih 20. stoletja) istovetni metodološkemu individualizmu, ideji, da vse družbene pojave lahko razložimo izključno s sklicevanjem na posameznike in neodvisno od družbenih struktur, v katere so umeščeni. Takšen analitični marksizem je bil pogosto imenovan »marksizem racionalne izbire« ali »neoklasični marksizem«.[17] Kritiki so včasih bolj, včasih manj prepričljivo kritizirali Elsterjev in Roemerjev metodološki individualizem, a gotovo je, da se niso motili, da metodološki individualizem ni dobra sociološka metodologija (tako kot tudi njegovo nasprotje, denimo Althusserjev metodološki holizem, ni zadostno).[18] Kljub temu mislim, da ni nobenega dobrega razloga, da izenačimo ubadanje z mikrotemelji z metodološkim individualizmom.[19]

Povsem res je, kot pravi Elster, da »[r]azložiti pomeni podati mehanizem, odpreti črno skrinjico in pokazati osnovne principe delovanja, zobnike in kolesje, želje in prepričanja, ki ustvarjajo agregatne izkupičke«.[20] Zgolj trditi, da se družbeni pojav X zgodi zato, ker ga Kapital ali Struktura »potrebuje« oziroma ker so vanj ljudje nekako »interpelirani«, ne razlaga ničesar. Toda črno skrinjico lahko odpremo tudi, če smo prepričani, da obstajajo družbene strukture, tj. odnosi med ljudmi, ki imajo na zavest in delovanje ljudi relativno avtonomen vzročni vpliv. Izvor in naravo tega vpliva moramo biti sposobni preučiti, tako kot moramo razložiti, kako točno, prek česa konkretno naj bi določena struktura prispevala k oblikovanju namer in delovanja posameznikov, a načeloma ni nobenega razloga, da a priori prepovemo obstoj in razlagalno moč družbenih struktur. Na primer, družbeni pojav vseprisotnega in mrzličnega delavskega iskanja zaposlitve (celo izkoriščevalske zaposlitve) in medsebojnega tekmovanja delavcev na trgu dela lahko razložimo brez metodološkega individualizma, a z mikrotemelji. Delavci običajno iščejo zaposlitev (in zanjo tekmujejo drug z drugim), če niso že zaposleni in če nimajo sredstev, s katerimi bi se preživljali, iz dveh razlogov. Prvič, ker želijo preživeti; in drugič, ker je za ljudi na delavskem strukturnem položaju značilno to, da zaradi razlaščenosti ne morejo preživeti (sploh ne na način, ki je vsaj delno znosen) brez zaposlitve. Pri tej klasični marksistični razlagi se sklicujemo na individualna zavestna stanja in družbene strukturne položaje, tj. diferencialne lastninske odnose med ljudmi. Oblika razlage bi morala biti (in je lahko) enaka pri marksističnih argumentih glede drugih družbenih pojavov, denimo glede delovanja države, ki v kapitalizmu ni in ne more biti nevtralno do interesov podjetnikov, glede vzrokov gospodarskih kriz, ideologije, izkoriščanja, imperializma itd. Vedno moramo odpreti črno skrinjico in iskati mikrotemelje – ne potrebujemo pa metodološkega individualizma, kot danes priznavajo tudi praktično vsi analitični marksisti.

V tem komentarju nismo izvedeli ničesar ali skoraj ničesar onkraj formalnih zavez analitičnega marksizma, tj. ničesar o njegovi vsebini. Tako je, ker prava razločevalna lastnost te paradigme niso njeni konkretni vsebinski sklepi; ti so navsezadnje različni med različnimi analitični marksisti. Kljub temu analitični marksizem ne bil različica marksizma niti ne bi bil ločen grozd teorije, če ne bi imel vsaj nekaj splošnih skupnih vsebinskih značilnosti – in to značilnosti, ki so vsaj v grobem prepoznavno marksistične. Za zaključek bom zato povzel najsplošnejše vsebinske sklepe, s katerimi se strinja večina avtorjev, ki pripadajo samooklicani skupini. Mislim, da je tem sklepom, mogoče z izjemo tistega o popolni zmotnosti delovne teorije vrednosti,[21] težko nasprotovati, tudi če je naš odnos do te paradigme sovražen. Elster prikladno našteje, »kaj je mrtvo in kaj živo v Marxovi filozofiji«.[22]

Med mrtvo sodijo:

  1. amoralnost (Marxovo periodično in notranje nekonsistentno vztrajanje, da kapitalizem ni problematičen zato, ker bi prispeval k človeškemu trpljenju);
  2. dialektika (zakoni dialektičnega materializma);
  3. teleologija in funkcionalizem (ideja, da ima zgodovina končni cilj, in oblika razlage, po kateri družbeni pojavi, ki domnevno koristijo Kapitalu, obstajajo zaradi te koristi);
  4. delovna teorija vrednosti;
  5. tehnološki determinizem (strukturno protislovje med progresivnimi produktivnimi silami in stagnirajočimi produkcijskimi odnosi).

Med živo sodijo:[23]

  1. ideja o »protikončnosti« (predvsem nekatere Marxove ekonomske razlage, ki pokažejo, da delovanje, ki je na individualni ravni racionalno, lahko vodi k agregatnim, kolektivnim neracionalnostim);
  2. teorija odtujenosti in etični individualizem (Marxovo pojmovanje »dobrega življenja«, ki je po logiki, četudi ne konkretni vsebini, argumentacije podobno aristotelovskemu in pri katerem je med drugim pomembno to, da je svobodni razvoj vsakega posameznika predpogoj za svobodni razvoj vseh);
  3. teorija izkoriščanja (Marxovi opisi procesa izkoriščanja in vsaj njegove najsplošnejše razlage za njegov obstoj);
  4. teorija tehnološke spremembe (Marxova razlaga vzrokov za skokovit tehnološki razvoj v času kapitalizma);
  5. teorija razreda, razrednega boja in politike (Marxova razlaga resnih ovir in obenem pomembnih priložnosti za kolektivno delovanje, njegova teza, da ima ekonomija, razumljena široko, zelo pomembno vlogo v družbenem življenju, in njegovi zrelejši namigi o relativni avtonomiji države);
  6. teorija ideologije (Elster sicer – upravičeno – pravi, da marksistična teorija ideologije velikokrat nima mikrotemeljev in da je brez njih »delno anekdotska, delno funkcionalistična, delno zarotniška in delno magična«, a da bi s prenovljenim raziskovalnim programom lahko bila in bi morala biti obujena od mrtvih).

Marksizem, ki je na formalni ravni zavezan prej opisanim in komentiranim štirim značilnostim, sploh prvi, tretji in četrti, je, tako vsaj predlagam, edini marksizem, ki ga je danes še smiselno uporabljati in razvijati, saj obljublja največji znanstveni in politični izkupiček. Ali temu marksizmu rečemo »analitični marksizem«, »malomeščanski marksizem«, »predheglovski marksizem«, »nemarksistični marksizem« ali karkoli drugega, je povsem stranskega, trivialnega pomena. Pomembno in navdihujoče pa je to, da je takšnega marksizma več, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled, in da nikakor ni omejen na Elsterja, Wrighta in njune kolege.

T. R.


[1] Glej Sean Creaven, Marxism and Realism: A Materialistic Application of Realism in the Social Sciences (London: Routledge, 2001); Alex Callinicos, Making History: Agency, Structure, and Change in Social Theory (Leiden: Brill, 2004); Tibor Rutar, Sodobni zagovor historičnega materializma: sociologija, zgodovina, filozofija (Ljubljana: Sophia, 2016), 2., 3., 4. in 5. poglavje.

[2] Michael A. Lebowitz, »Is ‘Analytical Marxism’ Marxism?«, Science & Society 52, št. 2 (1988): 193. Lebowitzeva kritika sicer ni povsem neupravičena in je, mestoma, bolj umirjena in tehtna kot večina. Navsezadnje se Lebowitz strinja z analitičnimi marksisti, da moramo pri družboslovnem raziskovanju predpostavljati, da so akterji pretežno racionalni in da niso povsem določeni s svojim družbenim okoljem, marveč se o svojem delovanju odločajo.

[3] Marko Kržan, Marxova teorija vrednosti in razredov (Ljubljana: Sophia, 2016), 117.

[4] Guglielmo Carchedi, »Classes and Class Analysis«, v E. Olin Wright (ur.) The Debate on Classes (London: Verso, 1989), 125.

[5] Ben Agger, »Is Wright Wrong (Or Should Burawoy Be Buried)?: Reflections on the Crisis of the ‘Crisis of Marxism’«, Berkeley Journal of Sociology 43 (1989): 193.

[6] Prav tam, 194.

[7] Andrew Levine, »What Is a Marxist Today?«, Canadian Journal of Philosophy 19, št. 1 (1989): 33.

[8] Gayatri Spivak, »Postcolonial Theory and the Specter of Capital«, Cambridge Review of International Affairs 27, št. 1 (2014): 186, 190.

[9] Erik Olin Wright, Interrogating Inequality: Essays on Class Analysis (London: Verso, 1994), 181–182.

[10] Glej prispevka Briana Ellisa in Stephena Mumforda v Ruth Groff (ur.) Revitalizing Causality: Realism About Causality in Philosophy and Social Science (London: Routledge, 2008); Douglas Porpora, Reconstructing Sociology (Cambridge: Cambridge University Press, 2015), 3. poglavje.

[11] Levine, »What Is a Marxist Today?«, 36.

[12] G. A. Cohen, Karl Marx’s Theory of History: A Defence (New Jersey: Princeton University Press, 2000), xxii–xxiii.

[13] Charles Bettelheim v Richard Schmitt, »The Materialist Dialectic«, Science & Society 52, št. 4 (1988/1989): 444.

[14] George Novack v prav tam.

[15] Jon Elster, An Introduction to Karl Marx (Cambridge: Cambridge University Press, 1986), 190.

[16] Douglas Porpora, »Review«, Contemporary Sociology 24, št. 2 (1995): 166, 168. S teorijo praxis Porpora misli marksistični humanizem.

[17] Alan Carling, »Rational Choice Marxism«, New Left Review I, št. 160 (1986): 24–62.

[18] V zvezi z zadnjim glej, na primer, Ted Benton, The Rise and Fall of Structural Marxism. Althusser and His Influence (London: Macmillan, 1984); Margaret S. Archer, Realist Social Theory (Cambridge: Cambridge University Press, 1995); Dave Elder-Vass, The Causal Power of Social Structures: Emergence, Structure and Agency (Cambridge: Cambridge University Press, 2010).

[19] Andrew Levine, Elliott Sober in Erik Olin Wright, »Marxism and Methodological Individualism«, New Left Review I, št. 162 (1987): 67–84.

[20] Jon Elster, Making Sense of Marx (Cambridge: Cambridge University Press, 1985), 5.

[21] Za več v zvezi s tem glej Andrew Kliman, Reclaiming Marx’s ‘Capital’. A Refutation of the Myth of Inconsistency (Lanham: Lexington, 2007). Primerjaj Michael Heinrich, Kritika politične ekonomije (Ljubljana: Sophia, 2013).

[22] Elster, An Introduction to Karl Marx, 186.

[23] Pri tem je vredno dodati dvoje. Prvič, marksizem (analitični ali neanalitični) nima monopola nad vsako od naštetih točk. Ideja protikončnosti, etični individualizem in teorija ideologije niso nič edinstveno marksističnega. O tezah, teorijah in trditvah, ki so dejansko edinstvene marksizmu, tj. ki ga ločijo od drugih družboslovnih paradigem, bom pisal v naslednjem komentarju. Drugič, marsikatera Marxova trditev (sploh) glede razreda, razrednega boja, ideologije in države je povsem napačna ali vsaj zavajajoča. To velja za eno od njegovih teorij ideologije, po kateri so vladajoče ideje v vsakem obdobju ideje vladajočega razreda; za njegovo instrumentalistično tezo o državi iz Komunističnega manifesta in zarotniško teorijo iz Osemnajstega brumaira; za njegovo zgodnejšo tezo o izginjanju srednjega razreda; za njegovo zgodnejšo tezo o avtomatičnem naraščanju intenzivnosti razrednega boja. Tudi Marxova metafora o bazi in nadstavbi je, če jo uporabljamo dobesedno, napačna. »Baza«, produkcijski način, v najboljšem primeru (neredukcionistično) razlaga tiste vidike »nadstavbe«, zunajekonomskega družbenega življenja, ki so z njo povezani, ne pa tudi tistih, ki so v odnosu do nje nevtralni.