Sentimentalni roman

Eden izmed glavnih predstavnikov sloga novega romana, postmodernistične proze (in erotične visoke literature) dvajsetega stoletja je bil gotovo Alain Robbe-Grillet. Rojen leta 1922 v družini inženirjev in znanstvenikov se je tudi sam podal v bolj znanstvene vode in se izobrazil za agronoma. V svojih zgodnejših delih iz petdesetih let je nakazal slog, ki se ga je v večji meri držal vse življenje: strog, znanstven, hladen. Mehanično opisovanje dogodkov, brez emocij, zgolj navajanje in jasna navzočnost. Paradoksalno razbitje kronologije in zabris med realnostjo in fiktivnostjo znotraj fiktivnosti delujejo kot nekakšna vzporednica z znanstvenikom in njegovim delom: vse mora biti tako, kot govorijo zakoni, kot velevajo pravila, a kljub temu se še vedno lahko vse sfiži in zaplava po svoje. Tudi znanost je kaotična; že agronomija je lahko nepredvidljiva, da jedrske fizike sploh ne omenjamo. Radirke, Voyeur in Žaluzije so najbolj prepoznavni romani, ki so takrat poželi pozitivne kritike in mladega avtorja postavili na svetovno sceno. Kmalu nato se je vrgel še v filmografijo, skozi katero je svoje literarne smernice prenesel še na platno. Film L’Année dernière à Marienbad se ves čas ukvarja s težko določljivo mejo med realnim in fiktivnim, za L’Imortelle sta značilna seksualnost in nekronološki potek dogodkov, Trans-Europ-Express pa deluje kot film v filmu, torej fiktivnost znotraj fiktivnega. Leta 1963 je izdal spis Pour un noveau roman (kar lahko prevedemo kot »K novemu romanu« ali »Za novi roman«), v katerem izpostavi, da mora vsaka generacija roman zasnovati na novo. Zavrne tezo, da je meščanski roman 19. stoletja merilo za svoje potomce. Vsaka nova umetnost je čudna za aktualni svet, a mora biti sprejeta in narediti pretekla dela nesmiselna za primerjavo. Ravno tako mora tudi sama postati nesmiselna v primerjavi s svojimi prihodnjiki. Zavrgel je tradicionalno recepcijo lika, zgodbe in globine pripovedi. Njegova dela so hladen opis le nujnih stvari. Vsako poglabljanje je enostavno nepotrebno. Leta 2007 je izdal še Sentimentalni roman, veliki finale vse provokacije, nato pa je leta 2008 umrl zaradi težav s srcem. Za zanimivost: njegovi ženi Catherine Robbe-Grillet je bila pestrost njegovih besedil, polnih seksualnosti, verjetno zelo všeč, saj je tudi sama izdajala sadomazohistične romane.

Sentimentalni roman je sestavljen iz 239 izredno kratkih poglavij, ki so v večini krajša od ene strani. V bistvu delujejo bolj kot odstavki: včasih se nek dogodek vleče iz enega v drugega, dostikrat se kraj in čas sploh ne zamenjata. Že sama zunanja zgradba nakazuje na mehansko pisanje; roman deluje kot nekakšna študija s primeri in eksperiment z liki. Ne gre za pripoved, temveč bolj popis tega, kar je videl enigmatični pripovedovalec, ki nastopi le dvakrat v celem romanu: v prvih nekaj poglavjih in v zadnji povedi. Že v prvih desetih poglavjih neha govoriti o sebi in se osredotoči na dogodke, ki jih je spremljal, potem ko se je zbudil v neznanih sobanah (ali bolje rečeno prostoru, dimenziji, svetu). Kaj hitro preide od kratkega opisa okolja na dejansko početje literarnih likov. Deklica Gigi služi svojemu očetu, ki jo s strogo in natančno vzgojo uspešno vzgoji v ubogljivo spolno sužnjo. Sam roman še nekako spominja na 120 dni Sodome zloglasnega de Sada, neformalnega očeta sadizma. Toda bistvena razlika med to biblijo sadizma in Sentimentalnim romanom so sredstva, s katerimi sadisti dosežejo ubogljivost svojih žrtev. Pri de Sadu gre za prisilo in psihično igro, da žrtev pade v obup in sprijaznjenost. Pri Grilletu pa se srečamo s prevzgojo in miselnim »brainwashingom«, da žrtve začnejo verjeti, želeti in ciljati na to, da bodo v svoji vlogi srečne. Nadzor ni več vsiljen, temveč želen, tako kot mučenje ni več trpljenje, temveč sla. Pripovedovalec ne izgublja besed za notranjost likov, razen ko je skrajno nujno, da opomni na užitek posameznika. Sicer se striktno drži popisov in brutalnosti, ki si (že prav razvlečeno in mučno) sledijo stran za stranjo (dokler se ne znajdeš v listanju monotonega, ko iščeš še kaj drugega kot samo bičanje, klanje in incest). Vendar je prav pogosti občutek monotonosti nekakšen paradoks ob prebiranju. Brutalnosti in grozodejstva, ki so navedena v romanu, namreč gotovo niso dolgočasna, ko si ogorčeni bralec predstavlja prebrano in podoživi vse skupaj v podzavesti svoje recepcije. Toda hladno navajanje za bralca postane enolično; in naposled se ujameš, ko misliš: »V redu, še kar se tepejo, še kar, še kar … Aha! Tukaj pa se dogaja nekaj novega!« Toda ali ni tudi znanstvena analiza zgolj monotono zaporedje predvidenega, ustaljenega (in že dokazanega), dokler vseh teh stvari ne prekine neka anomalija? Na primer nastop novega lika in kratka predzgodba o poreklu te osebe. Seveda ne preveč podrobno, zgolj toliko, kolikor je najbolj nujno. Ko preskakuješ liste, ker se ti incest, posilstvo, ubijanje in deformacija trupel iz lastnega seksualnega užitka antagonistov v romanu zdijo monotoni, je Grillet dosegel svoj cilj. Postaneš pasiven bralec, ki mu je enostavno mar za like tam notri. Potem se popraviš in si želiš biti dober bralec. Greš brat nazaj, podrobnost za podrobnostjo, opis za opisom. Nakar ugotoviš, da je številčnost poglavij zgolj sredstvo, ki naredi roman še bolj grozljiv. Brezčutnost in pasivnost pripovedovalca, ki nima mnenja o ničemer, četudi ni tretjeosebni ali vseprisotni, temveč prvoosebni, ki vse opazuje skozi nekakšno vizijo, halucinacijo ali pa je celo neposredno prisoten v dogajalnem prostoru, njegov manko analitičnosti in poudarek na ponavljajočem se navajanju pripomorejo k temu, da roman že na zunaj sije s temačnim slogom, kot nekakšen Poe seksualne grozljivosti.

Četudi sodi Sentimentalni roman med najmlajša dela, so nazori v njem strogo tradicionalni. Še vedno so moški tisti, ki imajo nadzor, ženske, ki so v vlogi gospodaric, so v bistvu le višje med sužnjami, ki so še vedno podrejene v odnosu do moškega sveta. Prav to se zgodi tudi v 120 dni Sodome, kjer so štirje družbeni velikani v glavni vlogi, starke pa so sicer gospodarice nad ujetnicami, a še vedno ne na vrhu hierarhije. Sentimentalni roman strogo nakazuje moškega kot vladarja spolnih fantazij in ženske kot tiste, ki se morajo ali temu podrediti, ali se sprijazniti s tem, ali se prevzgojiti in začeti uživati. Ne gre za izbiro, temveč le način, na katerega bodo sprejele dano usodo. Če sadisti v de Sadovem romanu preferirajo obup in trpljenje, so sadisti Sentimentalnega romana nekaj novega. Njihova želja je, da se žrtev uklone, kot se je v antičnih časih morala živina sama sprijazniti z žrtvovanjem in upogniti glavo. S tega vidika so precej bolj čisti, saj ciljajo na obojestranski užitek, vendar (seveda) po svojih pravilih. V tem kontekstu bi bil roman lahko feminističen, ko le ne bi bil poln tako zelo naivnih žensk (ali bolje rečeno deklic), ki se slepo prepustijo užitku moške dominance. Vzporedno s tem lahko primerjamo sedanji svet, ki je v bistvu zasnovan na patriarhatu, toda ženske v njem igrajo vsaj nek simulaker enakopravnosti, v katerem se sprijaznijo z vlogo šibkejšega spola. V realnem svetu so se mnoge vseeno naučile to situacijo zlorabiti in obrniti v svojo korist (kdo bi jim to lahko očital?), v romanu pa so le orodje, ki se veseli svoje koristnosti. Kar pogrešamo v delu, je obratna obskurnost. Kje so ženske s svojo izprijenostjo? Ne morejo biti prečiste za grozodejstva, saj uživajo v moških igrah. Celo preobrazijo se v dominantne, toda le nad drugimi ženskami. Ženska je kot spolni gospodar vedno prikazana le v vlogi okoriščevalke, ki zapelje moškega za lastno korist. Nikoli je ne vidimo zgolj v vlogi sadizma, kot so v Grilletovem romanu prikazani moški. Šele z von Trierjevo Nimfomanko smo končno dobili žensko, ki je kruta zaradi krutosti in ne koristoljubja. Kot da ženske ne bi znale biti obskurne! Lepo vas prosim!

Brisanje resničnosti je, kot je bilo že povedano, stalnica Grilletovih del, v Sentimentalnem romanu pa se srečamo z vrsto fikcije, ki spominja na predstavo, ki si jo spolni izprijenci želijo uresničiti. V de Sadovem romanu je vsaj nekakšen poizkus racionaliziranja spolno izprijenega sveta, ki vsaj približno pojasni, da se take stvari dogajajo in dajo mojstrsko prikriti. V Nimfomanki smo v bistvu ves čas na meji verjetnega, prav tako denimo v Pasolinijevi filmski predelavi 120 dni Sodome, imenovani Salo. Toda v Sentimentalnem romanu se igre izprijenosti ne gredo le veljaki v odročnem gradu ali avanturisti v podzemlju, temveč celo zakoni, oblasti in družbena ureditev! V bistvu bi roman lahko naslovili »Kako si nek izprijenec predstavlja sebi idealno ureditev sveta«. Prav to pa romanu (načrtno?) jemlje vsako povezavo z resničnostjo. Verjetno nakazuje na nezmožnost izvedbe, kaj šele stalno početje takšnih dejanj. Kot »kaj bi lahko bilo, pa ne more biti«, ne pa »kaj lahko je nekje, pa tega ne vemo«. Ko vojska policistov dostavlja nove spolne sužnje in oblast piše nove zakone o prodaji, vemo, da fikcija ostane zgolj le – fikcija. Naposled roman izgubi grozovitost in postane popis svinjarije.

Prav slednje pa se želi s prisilo izviti iz zablode same konstrukcije sveta v romanu, tako kot želijo gospodarji s prisilo svoje sužnje spraviti v užitek. V zadnji povedi romana se pripovedovalec spet vrne z izjavo: »Tako bomo živeli vekomaj v nebeški trdnjavi.« Vrnil se je, da vendarle izzove realnost. Ko umrjemo, pridemo v raj, ki je videti točno tako. V svoji podzavesti in živalskosti si tega želimo vsi. Ne ravno dobesedno navedenih primerov fetišizma, kot ga opisuje Grillet, gotovo pa si želimo nečesa, česar v družbi ne moremo kar tako priznati. Kot da so naše sle naša nebeška trdnjava, tista obsesija in frustracija, po kateri ves čas hrepenimo. Na vsakem ovinku današnjega sveta je seks. Objektificiranje človeka na reklamah, v izložbah in rdečih četrtih, na slikah, koledarjih in razglednicah; človek je objekt, ki si želi ostati objekt. Vsaka komedija bazira na seksu, skoraj vsak vic ima polno (in preveč) seksualnih tendenc, vse več namigov, sopomenk, načinov in idej o tem obstaja. Naposled, naše največje obsesije in frustracije izvirajo prav iz tega, da nečesa ne moremo doseči. In ko pridemo do spolnosti, je to (predvsem zaradi družbenih norm in pomembnosti seksa v le-teh) kaplja čez rob. Družba živi od poveličevanja spolnosti; zato smo zafrustrirani, zato ženske delajo neumnosti s svojimi telesi in so tarča posmeha v resničnostnih šovih, zato so moški obsedeni z oblinami svojih mišic, namesto z oblinami svoje inteligence – spolnost je vodilo človekovega dela. Ustvariti in vzdrževati družino, mar to ne pomeni imeti uspešno spolnost? Postati ugleden in uspešen, torej postati avtoriteta, je stvar poželenja – spet spolnost! Kot so dejali: seks, droge in rokenrol; prevedeno: užitek, domišljija in sproščenost. Mar niste opazili, kako se spolnost infiltrira v sleherno stvar? Naposled se infiltrira v našo predstavo nebes in tako vsakega terorista v onostranstvu čaka mnoštvo devic.

Grillet nas ne pusti ravnodušnih. Roman je velika provokacija za mentaliteto sodobnega človeka, ki zna uživati samo še v mehanski spolnosti rutine. V izživljanju svojih predstav. Človek zna uživati zgolj še v golem popisovanju in mrtvem teku po klavnicah. Naposled najdemo genija, ki izjavi, da je avtor le popisal svoje lastne fantazije. Mar ni opisal lastnosti vseh nas? Namreč da imamo moč odločati in si lastiti? Imeti možnost biti vse, kar hočemo biti, in to zlorabiti? Posameznikov boj je bil nekoč proti božanstvom in smrtnosti, potem proti množici, nato samemu sebi, nato obstoju, sedaj pa je izgubil svoje žarčenje in je postal nevzdržen mir. Človek se je našel in ni zadovoljen s tem, kar je. Človek je postal miren. V sebi pa si želi viharja, vendar ne tistega Lermontovega, temveč de Sadovega – želi si biti še zadnjič zver, preden mine v krutem znanstvenem svetu izumiranja.

T.V.