Ogenj, rit in kače niso za igrače

»Ženske so imele spolnost za eno najhujših pokor, ki jim jih je naložil Bog. Zato, da bi jih možje pustili pri miru, so bile pripravljene storiti marsikaj. Eden dobronamernih nasvetov, ki se je širil iz ust do ust, se je glasil: ‘Če ba tuj didc še kar naprej sikn, se njehaj umivat. Ka baš tuk smrdila, de ti nau magu prit bliz, baš rešena’[1]«.

»Ženske so zavrnile argument, da bo narod propadel, ker bo pravica do splava povzročila, da ženske ne bodo več imele otrok. Ta argument so povezale z bojaznijo oblastnikov, da se ne bo rojevalo dovolj potrošnikov. Za to bodo že poskrbeli kapitalisti, so pristavile. Bog tudi ne more skrbeti za vsakdanje preživetje otrok, za to morajo skrbeti njihovi starši, ki pa tega preprosto ne zmorejo. Poudarile so, da morajo ženske vztrajati pri svojih zahtevah[2]«.

Milena Miklavčič, dolgoletna novinarka Dela, blogerka, publicistka in raziskovalka zgodovine in »prepovedanega« (kot zapiše v uvodniku h knjigi: »Že od nekdaj so me privlačile prepovedane svari. Posebno tiste, o katerih se je v času moje mladosti le šepetalo in govorilo v šifrah« (Miklavčič 2014, 7)), je v svojem popisu življenja, ljubljenja in razumevanja sveta na Gorenjskem od začetka 20. stoletja pa do leta 1960 zapisala opomin. Njeno pisanje namreč predstavlja mnogo, mnogo več kot popis življenjskih navad, nazorov, skratka vsega, kar je določalo koordinate takratnih življenj. Avtorica nam v branje tako ni ponudila le prvoosebnih izpovedi moških in žensk, hlapcev in dekel, gospodarjev in gospodaric, očetov in mater, sinov in hčera, ki so še ne toliko časa nazaj živeli povsem drugače kot mi danes. Ravno to spoznanje, ena izmed največjih vrednosti tega pisanja mora nam, bralcem podeliti zavest o naši nalogi, da se dan za dnem borimo in trudimo, da naša prihodnost (in še manj prihodnost naših otrok) ne bo postala podobna naši preteklosti.

Ker je spolnost za slovensko družbo še vedno precej tabuizirana, je bila knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače (ki je sicer izšla leta 2014) deležna kar nekaj publicitete, ki je knjigo predstavljala kot zbirko hudomušnih prigod o parih, ki niso vedeli, kako se spraviti[3] k aktivnemu spolnemu življenju[4], smradu, ki se je zaradi slabe oziroma nične higiene vil iz genitalij, in o posebnem pripomočku[5], s katerim so moški očistili sirček s svojega uda, ter stereotipizacije nekaterih (bojda) slovenskih značilnosti, kakršne so težave v odnosih med taščami in snahami[6] ter opravljivost.

Druga potencialna (javna) obravnava te knjige pa je bila uperjena proti res slabemu slogu pisanja in zmedeni strukturi knjige, ki naj bi bila dovoljšen razlog za to, da se knjige ne prebere, češ da ni kvalitetna. Namen te knjige ni postavljanje mejnikov v slovenskem leposlovju niti si avtorica tega ni nikoli želela; knjigo je izkoristila, da so ženske lahko dobile svoj glas. Gotovo drži, da zgodb ne gre posploševati, a to nikakor ne sme pomeniti, da mora zato zgodovina žensk, katerih zgodbe so bile takšne, ostati nezapisana.

A branje in razumevanje te knjige na zgoraj omenjena načina naredi knjigi krivico, bralstvu, torej nam, našim prednikom in zanamcem, pa škodo, ki jo bo težko popraviti. Če se komu zgodbe o sirčkih ali o velikanskih udih, ki bi lahko potešili cele vasi na Gorenjskem, zazdijo smešne, avtoričin pomanjkljiv slog pa zgražanja vreden, naj poskuša uvideti še njihovo drugo vrednost.

Zgodovina, ki jo je Milena Miklavčič popisala v svoji knjigi, je zgodovina očetov, ki niso poznali imen svojih otrok, in zgodovina žensk, katerih življenje se je vrtelo okoli rojevanja, gospodinjenja in služenja moškim. Spolnost, ki se je dogajala med njimi, je bila posnemanje parjenja živali v hlevu, ženskam pa ni prinašala drugega kot bolečino, sram in stud. Ženske o spolnosti niso vedele ničesar, njihova trdna katoliška vzgoja je misel na občevanje namreč takoj povezala z grehom in peklom. Ker so, če so želele ohraniti še en krščansko-zahodnjaški arhetip nedolžne in čiste matere, prostore ob pogovorih o spolnosti nemudoma zapustile, so bile o tem podučene na hitro in na skrivaj s strani svojih mater. Berta, rojena leta 1919, je to izkušnjo opisala takole: »Nekaj časa sva hodili molče, potem pa spet začne razpredati o tem, kako bom morala biti možu pokorna in kako ne bom smela reči ne, če bo zvečer zlezel name in zahteval, naj se mu vdam. Nagonsko sem zaslutila, da jo moram dobro poslušati. Ko je videla, da nič ne rečem, je zbrala korajžo in mencaje nadaljevala, da me bo bolelo, da bom malo zakrvavela, a da bo verjetno hitro konec, ker je Filip mlad in zdrav. Potem pa še – z veliko muko – doda, da mi bo vtaknil tisto moško reč med noge, da je ženskam tako pač usojeno, da morajo potrpeti, ker drugače si nakopljejo na glavo moževo jezo, pa še greh naredijo, če se branijo« (Miklavčič 2014, 13). Ženske so se zavedale, da bo njihovo življenje, če bodo označene kot lahke, še težje, zato so storile vse, da do tega ne bi prišlo. Spolni akt je bil oropan vsega užitka, kaj šele da bi bil užitek edini cilj oziroma namen spolnosti: »Micika (1923): ‘Mož je ženi ukazal ali samo nakazal, kaj bi rad. Žena je poslušno privlekla krilo navzgor (vedeti je treba, da spodnjih hlač niso nosile), nato se je ulegel nanjo, spustil hlače, povezane z vrvico, na tla in na hitrico opravil. Žena je morala ležati pri miru. Mož je bil, tako kot vsi ostali prepričan, da lahko aktivno sodelujejo samo lahke ženske. Vsakič, ko se je spravil name, je moral tisto (seme) spustiti noter. Bog varji, da tega ne bi storil! To bi bil velik greh! Spominjam se, da me je enkrat k sebi poklical župnik in me vprašal kaj se pri nas dogaja, ker že več kot dve leti nisem zanosila. A moža morebiti siliš, da ga potegne ven? je kričal name. Bila sem vsa trda, toda pri vsem, kar mi je bilo sveto, sem mu prisegla, da tega ne počnem. Možu tudi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku’« (Miklavčič 2014, 15).

V Sloveniji spolnost še ni detabuizirana, o čemer priča tudi naša izbira besed pri sestavljanju kletvic. (Tudi) zato se bo morala slovenska družba najprej soočiti z obstojem spolnosti kot takšne, ji dovoliti vstop v javno, je ne več zapirati v najbolj temačne kotičke (zasebnih) spalnic; šele po tem bomo lahko spregovorili o spolnosti z namenom užitka in ne spolnosti z namenom izvrševanja pravice nadrejenosti (moškega nad žensko) oziroma spolnosti z namenom reprodukcije. Takrat nas najbrž ne bo zanašalo nazaj, v zgoraj opisano preteklost in ne bomo dvomili o potrebi po pravici do splava. Tudi v knjigi, ki jo predstavlja ta zapis, najdemo zapise o stiskah in obupu žensk, ki so se za splav odločale navkljub njegovi uradni prepovedi. Nekatere med njimi so se tega tragično lotevale same, s pomočjo žlice, druge pa so pomoč poiskale pri drugih ženskah, skoraj v vsaki vasi se je namreč našla kakšna, ki je to počela (večinoma ponoči). Ravno pravica do splava naj bo detour tega pisanja, prikaz moči in povednosti pripovedovalcev iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Pravica, ki je v Sloveniji zagotovljena, se v javnem še vedno z neverjetno lahkotnostjo pojavi posredovana kot pravica, o kateri se dvomi, in kot dejanje, ki daje vrednostno sodbo ženski (in ne tudi moškemu, ki je pri aktu tudi soudeležen), ki ga opravi. Nobena pravica in svoboščina ni podeljena, nobena ni večna sama po sebi! Njihov obstoj je odvisen od našega vsakodnevnega delovanja! Za tem, da lahko danes v Sloveniji uživamo pravico, ki izhaja iz 55. člena ustave, se skriva velikansko in junaško delo naših predhodnic, pionirk na področju boja za enakopravnost!

Prve so namreč zahtevo po splavu izrazile ženske iz Zveze delavskih žena in deklet (ki so imele do tega vprašanja izrazitejše stališče od meščanskih žensk), ko so v Ženskem listu leta 1925 začele pisati o zahtevi po spremembi 144. člena kazenskega zakonika, ki je vseboval prepoved odprave telesnega plodu. Njihovi prvi argumenti so bili povezani z idejo o pravici do lastne presoje o rojstvu: »Spopadale so se s prepričanjem, da je greh, če se ženska brani imeti otroke; splav je namreč katoliška cerkev povezovala predvsem z odklanjanjem materinstva. Avtorice so temu nasprotovale in so splav povezovale predvsem z revščino in nezmožnostjo preživetja. Zahtevale so pravico do lastne presoje o tem, koliko otrok bodo lahko prehranile in vzgojile. Bog jim je poleg možnosti, da rodijo, dal tudi razum, da presodijo koliko otrok bodo imele« (Leskošek 2002, 84). S člankom, ki ga je Cerkveni zvon naslovil »Javni poziv k moritvi!«, v njem pa ženske označil za »svinje« in »vlačuge«, se je Cerkev odzvala kot največji nasprotnik pravice do splava. Ženske se v teh pozivih niso prepoznale in že kmalu so s pomočjo čedalje bolj artikuliranih argumentov (da je od zdravstvenega stanja ženske morda pomembnejše njeno socialno stanje) in shodov, ki so jih organizirale, dosegle pomembne spremembe. Že leta 1930 se je spremenil kazenski zakonik, ki vpeljal razliko med detomorom in splavom (stari zakonik je namreč detomor obravnaval kot zločin, ki je za poročeno mati pomenil dosmrtno ječo, za nezakonsko pa od 3 do 20 let težke ječe). Zakonik je tako določal:

» /…/ 4. Odprava plodu se kaznuje z zaporom od sedem dni do treh let, poskus ni kazniv. Če so nezakonske matere same odpravile plod, jih sme sodišče oprostiti vsake kazni.

  1. Kdor noseči ženi pri odpravi plodu pomaga, se kaznuje od sedem dni do pet let. Če to storijo zdravniki, lekarnar ali babica, pa se kaznujejo z zaporom od enega leta do pet let.
  2. Nova je določba, da se ne kaznuje zdravnik, ki abortus predhodno prijavi k oblastem in z mnenjem komisije zdravniško pravilno prekine nosečnost ali odpravi plod, da materi reši življenje ali odvrne neizogibno nevarnost za njeno zdravje, če na to na noben drug način ni mogoče« (Leskošek 2002, 87–88).

V Sloveniji smo nato čakali vse do leta 1977, da je splav postal v celoti legalen in da o njem niso več odločale posebne državne komisije. Vse ostalo očitno (še) ni zgodovina.

Naša odgovornost in (vsakodnevna) odločitev in delo je torej, da bodo časi boleče spolnosti brez užitka, porok brez ljubezni in vsakodnevnega nasilja nad ženskami in otroci res čim dlje za nami. In da bodo ostali tudi daleč za prihodnostjo, ki čaka naše hčere in sinove!

A. P.

Viri:

Miklavčič, Milena. 2014. Ogenj, rit in kače niso za igrače. Žiri: Založba JUTRI.

Leskošek, Vesna. 2002. Zavrnjena tradicija. Ljubljana: Cf* založba.


[1] (Miklavčič 2014, 16).

[2] (Leskošek 2002, 89).

[3] »Pripovedovali so mi tudi o paru, ki dlje časa ni mogel imeti otrok. Po pripovedovanju sogovornice je bilo bolj verjetno, da nista vedela, kaj naj počneta drug z drugim takrat, ko sta legla skupaj. Nekoč jima je neki hudomušnež svetoval, naj malo bolj podmažeta fedre (posteljne vzmeti). Nemalo smeha je vzbudilo njuno početje, saj sta naslednji dan pridno vlačila iz hiše modroce in vsej vasi na očeh mazala napačne fedre …« (Miklavčič 2014, 11).

[4] »Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi, nista mogla priti skupaj. Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem« (Miklavčič 2014, 11).

[5] »Lipe (1916): ‘Spominjam se, da so naš ata imeli pri postelji, na polički, nožičko. Bila je manjša, z ukrivljenim rezilom. Ko sem se oženil, mi je eno zelo podobno porinil v žep z besedami, da mi bo še prav prišla. Šele od hlapcev sem izvedel, čemu služi. Okoli curaka (penisa, opomba a. p.) so se čez dan nabirale dlake, ki so izpadale. Pomešale so se s sirčki, ki so se luščili ob premikanju kožice okoli glavice. Če si možakar vsega naštetega ni postrgal z nožičko, ga je pri naskakovanju ženske močno oviralo (rebalo)’« (Miklavčič 2014. 25).

[6] »Dokler sem bila snaha, sem imela slabo taščo, odkar sem tašča, imam slabo snaho.

Ko je prišla nevesta k hiši, je morala starše svojega moža spoštovati in jih klicati mama in oče. Zaželeno je bilo, da se je omožila tako daleč od svojega doma, da ob morebitnih nesporazumih ni mogla uiti k staršem po tolažbo in pomoč. Ločitev od prve družine je šla še v eno skrajnost. Obiski njenih domačih na novem domu niso bili več zaželeni. V kuhinji sta se nenadoma znašli dve ženski, ki sta imeli različne navade. Snaha se je morala zmeraj pokoravati tašči, hvaliti njeno kuhanje, četudi je bilo zanič. Redke tašče so po tistem, ko se je naslednik kmetije poročil, snahi prepustile mesto ne le v kuhinji, temveč tudi v shrambi. Veljalo je, da tašča še naprej obdrži pri sebi vse pomembne ključe« (Miklavčič 2014, 259).