Manja Arnšek: Minevanja

Kuhinja

 

Komorebi odstrne

z mahom obrasle stoletne štore.

Rdeča krogla nato še poslednjič ošvrkne

Blegoševo desno lice

preden se razlije v paleti lile čez nebo.

 

Miklavž bojda peče piškote …

 

Drevesa otresajo težko breme z ramen

in ga odlagajo materi v naročje

listje se lomi odpada

jadra se kobali v vetru

in jo nazadnje pokriva z mrtvo odejo

jo objema v tišino in pokoj.

 

V hišah se prižigajo luči

kot v bučah toplina

v spomin na vso nego in skrb

v zahvalo mehki dlani.

Z zvonovi pozdravljajo srečno popotovanje v

onostranstvo in nazaj.

 

Odzveni tudi avion.

 


*Komorebi (木洩れ日): sončna svetloba, ki sije skozi drevesa.

 

 

 

Smrt in smrad po trohnobi

lastnega razkroja gospodujeta

svetu okamenelemu v led.

 

Še kri ujeta v cevi rumene barve

mezi ležerno kot lepljivi med –

zakaj se raje ne ustavi

in preneha s smešnim opotekanjem?

 

Za čim sploh še stremim?

 

Alkohol ni mleko –

je rešilna bilka

da odrinem slo po

trenju deljenju diha podajanju švica

da odrinem misel na

hod pod svodom primitivnih for

in radostnega rezgetanja

na vonj presladkega kuhanca …

 

Blagoslovljen bodi.

 

 

Solsticijska

 

Imamo navado

da umiranje hitro zakrijemo s snežno odejo

zakopljemo pod bleščave nakupe

produktivno bežanje

pred eno in edino gotovostjo

 

oči si zatiskamo pred črvi

ki z užitkom rijejo po postani zemlji

polteno grulijo na nagniti travi

srkajo sokove zasmrajenega trupla

in hrustajo kosmiče

ki so jih na tla odložila izcuzana drevesa.

 

Letos osramočeno trohni vsem na očeh

to grdo

razgaljeno

mršavo telo

zoglenelo in zapacano od blata

 

mi pa se presenečeno zgražamo

iztegujemo peclje oči

in obračamo razbolela vretenca

kot da nam je prvič kapnilo

da bomo nekoč tudi sami humus.