Ana Rakovec: Spominčice

*spominčica I

 

pesa me je spominjala nanj

tisti rahlo zatohel vonj kletnega stanovanja

čutila sem ga globoko usidranega v drobovju

silil je vame zažiral se je v moje telo

tisto odtujeno neznano

kalupno lupino

vsako popoldne sva jedla

z dolgo ukrivljeno žlico sva zajemala iz

iste sklede še vročo kadečo se brozgo

rožnat odsev spolovil

na krožniku

je imel svoja usta

bila so absurdnejša od igre

daš ne dam

ničesar nisem čutila

vonj se mi je zatekal v pore

agonija v koži persistence

globoko se je zažirala v mehka tkiva

uspešno se diha tudi na obroke

le šteješ packe na zavesah

dolgo sem štela

enkrat sem morala nehati

dvigniti roke in spustiti

spone ki se zažirajo v kožo

ne povzročajo drugega kot bolečino

danes v soncu

je sadež še vedno tako kričeče rožnat

ironično

pese v resnici sploh ne maram

s težavo mi gre po grlu

njena lepljivost se mi nabira na rebrih

ponoči ne spim ker se mi njena sladkoba

pretaka v maternico

ne morem se je znebiti

ne morem se znebiti vonja kleti

ti nisi ti jaz nisem jaz

oddaljujeva se v distanci

dihava različne časovne prostore

koliko je bilo pack

je bila žlica res ukrivljena

praško sonce se ljubi z mojim licem

vrvež na tržnici je vseprisoten

dve glavi solate in kilo jabolk, prosim

na tržnici še vedno zadržujem sapo

 

 

*spominčica II

 

samo toliko zmorem

lupina sem

in sem meso

z ljudožerskimi zobmi

se zažirajo v mojo mehko sredico

sokovi jim tečejo

po porcelanastih obrazih

v neprikritem krohotu

mi zrejo v oči

ko kos za kosom

iz mene srkajo

vse

kar je sploh bilo

divježi

 

 

*spominčica III

 

vonj zgodnjega poletja se zažira

v mojo kožo

(njegova vseprisotnost

me prevzema)

sopara razbeljenega

betona

dopušča le postopne vzdihe

in vsak zase

so podvig, napor, nagrada

ta turobna atmosfera!

slišim nožice časa

zatekajo se v pore, hlastam

pljuča še iščejo

prostor za pošten razpon

– diham?

 

 

*spominčica IV

 

nekatera poletja imajo pristrižene repke

kolikor poti prehodiš tolikokrat

izgubiš zavedanje o stvarnosti

razdalja med teboj in kozmosom postaja

nerelevantna

si zrak gorskih step nomad velemest

misterioznost je lepota

iskrenosti

kaznujejo te z neljubeznijo

zvok si umirajočega poletja vse nepovezane zgodbe

solze spoznanja

preveč lahko ljubiš preveč hrepeniš

od popka do nosu nosiš križ

sama si svoj rabelj

v neizživetosti danega

 

 


Ana Rakovec (1997) je magistrska študentka slovenistike, rusistike in primerjalne književnosti. Uči, lektorira in prevaja, včasih pa tudi kaj napiše, najraje pesem ali kratko zgodbo. Ko ni zaprta med štiri stene, potuje ali pa sanja o potovanjih, ki bodo sledila.