ustvarjalni kotiček

Neizrekljivo

Iz sosednje sobe se je razlegalo predirno vreščanje. Zaškripala je z zobmi in se obrnila na drugo stran, blazino pa si poveznila čez mastno sračje gnezdo na glavi. Vreščanje je postalo zamolklo, a še vedno slišno. Nohte je močno zarila v dlan, a ker so bili pogrizeni do krvi, ni čutila olajšujoče pekoče bolečine, ki

Več …

Koga imam najraje na tem svetu

Ležim na beli sterilni postelji. Pokrita sem z belo rjuho, ki smrdi po bolnišnici. Spodaj sem od pasu navzgor popolnoma gola. Malo me zebe in zelo mi je neprijetno. Taktično umirjam srce, a se ne zmeni zame – zakaj pa bi se? Naprava zapiska. Spet mi delajo EKG. Mislim, da že četrti v 6 urah.

Več …

(Ne)dokončano

Včasih sem ves čas govorila, da ne maram koncev, a sem bila zaljubljena v sončne zahode. Prezirala sem to, kako fant zapusti punco, kako varajoča žena razdre družino, kako sta Med in mleko sinonim za zlomljeno srce in kako prebolevamo ljubezen. Čez nekaj let, ko sem spoznala svoj nov začetek, sem postala obsedena z začetki,

Več …

Tom Veber: Čez vsa obzorja in sonca tja do konca

*** Hodi samo hodi odločno s pokončno hrbtenico dihaj globoko dokler te ne začnejo boleti pljuča ne glej nazaj glej naprej glej naprej.     *** Gledaš v oblake ki se počasi spreminjajo v gazele žirafe in krokodile in ti bi rad šel za njimi čez vse oceane in kanjone čez vse spomine tega sveta

Več …

Tom Veber: pesem iz prihajajoče pesniške zbirke Do tu sega gozd

*** Zaspan dan se giblje pod mojim jezikom črni čaj pomešan z nekaj nedeljske melanholije se ljubi z nebom svetloba ob vznožju tvojih poraščenih prsi drsi čez moje prste ko te centimeter za centimeterom jemljem vase.     Tom Veber (Maribor, 1995) je pesnik, performer in vizualni umetnik. Poezijo objavlja v literarnih revijah Poetikon, Dialogi,

Več …

Tom Veber: Samoniklost vol. 2

*** Zdaj sem moder ptice so poletele na sever morje se ohlaja ne vem kam bi z vsemi obrazi drobnimi obrisi v skalovju svojega spomina voda je zrak popustila so kolena razrasla so se čez nikogaršnjo zemljo samosvoj sem v gležnjih samosvoj čez oblake pripadati nečemu pomeni ljubiti za določen čas igraj na flavto prosim

Več …

Tom Veber: Trd kakor orkan

TRD KAKOR ORKAN   sežeš med moje boke vem da me bo to zaznamovalo okrušilo vse odvečne črte in dihava globoko sopeva rasteva drug v drugega saje drsijo čez najino kožo počasi se začneva luščiti lomiti kot prastara glina zgodaj spomladi prija mi ti mi prijaš moje globine te sprejmejo kot da bi bil tam

Več …

Manja Arnšek: Minevanja

Kuhinja   Komorebi odstrne z mahom obrasle stoletne štore. Rdeča krogla nato še poslednjič ošvrkne Blegoševo desno lice preden se razlije v paleti lile čez nebo.   Miklavž bojda peče piškote …   Drevesa otresajo težko breme z ramen in ga odlagajo materi v naročje listje se lomi odpada jadra se kobali v vetru in

Več …

Ana Rakovec: Spominčice

*spominčica I   pesa me je spominjala nanj tisti rahlo zatohel vonj kletnega stanovanja čutila sem ga globoko usidranega v drobovju silil je vame zažiral se je v moje telo tisto odtujeno neznano kalupno lupino vsako popoldne sva jedla z dolgo ukrivljeno žlico sva zajemala iz iste sklede še vročo kadečo se brozgo rožnat odsev

Več …

Tom Veber: Samoniklost

*** Videl sem vse kako se veter upogiba čez saharsko gorovje cvetenje češenj spomladi na Japonskem čutil sem zimo in oceane pod gladino svoje kože prečkal sem Rusijo prepešačil Kitajski zid in odrinil na zahod do Portugalske do konca sveta pogreznil sem se do izvora med slone in svoje strahove moj obraz moj spomin je

Več …