Kritiziranje vladajočih predstavlja preprosto in potrebno opravilo, ki, se zdi, združuje prijetno s koristnim. Tudi kritiziranje oblasti se zdi enostavno, dokler oblast razumemo kot sinonim vladi. Nasprotno se zdi kritiziranje vladanih in neprivilegiranih ne samo bolj komplicirano, temveč včasih brezsramno, skoraj tabu. Kritiziramo radi laiki in strokovnjaki, mladi in stari, levi in desni, pametni in manj pametni. Problem nastane, ko kritiziranje izgubi vsebino, ko izgubi (samo)kritičnost, analitičnost, razumevanje in ko predstavlja nadomestilo za participacijo. Vrsta pojavov, vpisanih v našo družbo in politično kulturo, kreira podobo našega življenja, piše resnice, narekuje smeri in nam postavlja zidove. Predstave in prepričanja, ki so podvrženi tem številnim prepletenim procesom, prispevajo k temu, da nekatera ključna vprašanja niso zastavljena, problemi pa zaradi tega ostajajo nerešeni.
Posamezniki in skupnosti v vsakem zgodovinskem obdobju ideje in ideologije, ki jih usmerjajo, sooblikujejo in preoblikujejo, na vsakdanji ravni razumejo kot nadzgodovinske. Tako se je na primer koncept družbe v ideološko formacijo (v skupek kulturnih, političnih, pravnih, ekonomskih, socialnih in drugih okoliščin, ki nam »pomagajo«, da se orientiramo v življenju), ki jo danes prepoznavamo v procesih in pojavih, kot so globalni kapitalizem, neoliberalizem, predstavniška demokracija, vladavina prava itd., vtisnil na takšen način, da težko podvomimo v to, da je koncept družbe zgodovinski pojav, ki je zato fluiden in zgodovinsko izmuzljiv. Podobno je z drugimi koncepti, kot so demokracija, svoboda, država in oblast. Zaradi kompleksnosti razumevanja družbenih procesov oziroma procesov, ki določajo in usmerjajo življenje v določeni skupnosti, se (nehote) zatekamo k poenostavljanju in definiranju pojavov, procesov in institucij, v katerih se ti procesi koncentrirajo. Kot vemo, pa v družbeni areni, v medijskem, v znanstvenoraziskovalnem diskurzu, v javnopolitičnih razpravah in v vsakdanjih polemikah nenehno potekajo spopadi za »resnice«. Tem namreč pripisujemo status, ki ima posebno vlogo v našem življenju, saj usmerjajo, prilagajajo naše vedenje in odločitve. Celotno polje družbenih, ekonomskih, političnih in drugih procesov je torej zaznamovano z bitkami za definicije in z vero oziroma pristajanjem na dominantne resnice in hegemonske imaginarije ter odvisno od naštetih dejavnikov.
Ko govorimo o svojem razmerju do države in njenih institucij, te institucije pogosto prepoznamo oziroma označimo kot oblast. Razmerja v neki skupnosti, politična ureditev, vloge in funkcije državnih (vladnih) institucij zaznamujejo odnose med vladajočimi in vladanimi, izkušnje zaznamujejo prepričanja in delovanje, stališča in njihova vsebina pa so tako odvisni (tudi) od politične kulture družbe. Določanje mesta oziroma pozicije, kjer se nahajajo oblastna razmerja, razumevanje oblasti, je navadno vpisano prav v politično kulturo družbe in se tako prenaša na naslednje generacije. Kritiziranje oblasti torej navadno pomeni kritiziranje vlade, ministrov, poslancev in drugih pomembnejših uradnikov in funkcionarjev. Takšna kritika se v (naši) politični kulturi pogosto izrazi skozi medije in javno mnenje, ki takšne predstave o oblasti potrjujejo in utrjujejo. Iz (iluzije) javnega mnenja se napajata družbeno normiranje posameznikov in konformizem, saj se javno mnenje poskuša predstavljati kot koherentno oblikovano mnenje, v katerem je vsebovana resnica. Rezultati kakšne ankete ali raziskave, ki jih mediji okličejo za javno mnenje, so nemalokrat predstavljeni kot konsenz ali kar stališče družbe glede neke zadeve. Kadar javno mnenje (se pravi mobiliziran in poenostavljen konglomerat mnenj) postane sodnik in orientacija posamezniku v presojanju dogodkov, procesov, institucij in podobno, se ne poveča le dovzetnost za konformizem, temveč tudi za različne populizme. Takšni in drugi vzporedni diskurzi pripevajo k oddaljevanju od analitičnosti in ogrožajo avtonomnost posameznika, pri čemer vzroki in razlogi za pristajanje na določena stališča postajajo vedno manj jasni.
Do javnega mnenja so nekateri vidnejši misleci že pred stoletji razvili distanco, njihove kritike pa so lahko aktualne tudi danes . Hegel (2013) je na primer izpostavil vlogo splošnega vedenja v presojanju javnega mnenja:
§315 Šele ko se pojavi ta priložnost za vedenje, lahko javno mnenje doseže resnične misli in pridobi spoznanje o stanju in pojmu države ter njenih zadevah in tako postane zmožno o tem razumno soditi; poleg tega pa še spozna posle, talente, kreposti in spretnosti državnih uradov ter uradnikov in se jih nauči ceniti.
Mill pa je bil kritičen do mnenj, ki niso soočena z drugimi: »Naj tisti, ki je trdno zaverovan v svoj prav, še tako težko dopusti, da je lahko njegovo prepričanje neresnično, bi ga moral vendarle ganiti pomislek, da bo to prepričanje brez temeljitega, pogostega in neustrašnega razpravljanja postalo prej mrtva dogma kakor živa resnica« (Mill 2003, 170).
Oblastna razmerja, značilna za sodobno družbeno polje, je Hannah Arendt označila kot vladavino Nikogar. Ta se je razvijala skupaj z vzponom in razširjanjem družbe(nega). »Vladavina Nikogar je tako malo ne-gospostvo, da se lahko v določenih okoliščinah razvije v eno od najbolj grozljivih in najbolj tiranskih oblik vladavine« (Arendt 1996, 43). Družbo je Arendtova kritizirala predvsem z vidika, da ta
v vseh svojih razvojnih stadijih izključuje delovanje, ravno tako kot ga je prej izključevalo območje gospodinjstva/gospodarstva in območje družine. Na mesto delovanja je stopilo obnašanje, ki ga družba pričakuje od vseh svojih članov v različnih oblikah in za katerega predpisuje nešteta pravila, ki so vsa usmerjena v družbeno normiranje posameznikov, v to, da postanejo sprejemljivi za družbo in v to, da preprečujejo spontano delovanje in izjemne dosežke (prav tam).
Tradicionalno pripisovanje oblasti (izključno) državnim institucijam torej spregleda pomembne zgodovinske spremembe, transformacije razmerij med različnimi institucijami pa tudi odvrne kritičnost od tistih institucij, ki se pretvarjajo, da so same kritične. Posledično nikoli ne odkrijemo številnih pomembnih izvorov dominacije in hegemonije. Kompleksna razmerja v družbi, kot rečeno, zahtevajo poenostavitve, te pa hote in/ali nehote (do določene mere) vplivajo na ustvarjanje predstav (iluzij) ter tudi na preoblikovanje družbe same. Posledici potrebe po poenostavljanju družbene kompleksnosti sta torej preoblikovanje družbene realnosti in večja nagnjenost k nekritičnosti, ki se še potencira skozi vpliv javnega mnenja na presojo posameznika. Poleg tega se v družbenem prostoru odvijajo številni drugi pojavi, ki otežujejo reševanje problemov. Vladavina Nikogar je na primer privlačna tudi za populizme, ki se z uporabo izpostavljanja izrazov brez kakršnekoli konkretne konceptualne vsebine poskušajo približati vladanim, neprivilegiranim. Laclau piše, da se skozi proizvajanje takšnih »praznih označevalcev« krepi čustvena nabitost, izgubljata pa se globinskost in transparentnost (Laclau 2008, 88). Takšno pozicioniranje nasproti vladajočim zaradi prazne vsebine in nerazumevanja pojavov ne le nima sposobnosti reševati problemov družbe, temveč jih lahko še poglobi. Podobno neuspešno soočanje s problemi predstavljajo tudi kritike, ki temeljijo na etičnem in moralnem obsojanju; v obeh diskurzih namreč »velike besede« prevladujejo nad vsebino.
Mnenja, stališča in prepričanja so pomembna orodja, s katerimi se člani neke skupnosti poskušajo pozicionirati v odnosu do nekega vprašanja in vplivati na delovanje te skupnosti. Ker imajo posamezniki v predstavniški demokraciji omejeno moč vladanja in odločanja, njihovo mnenje na nek način predstavlja tudi moralnega nadzornika vladajočih. Problematično postane, kadar se izgubita distanca in zavedanje, kje se ta mnenja, stališča in prepričanja proizvajajo, od česa so odvisna. Razumevanje družbenih pojavov je vselej pogojeno, vendar vedno dopušča nekaj prostora za avtonomen premislek. Konkretne situacije v javnosti pogosto zameglijo abstraktni koncepti. Ti nam sicer lahko pomagajo razumeti naše okolje in pogoje, vendar se pogosto znajdejo v diskurzih, ki te koncepte prilagodijo ali celo izpraznijo. Na tak način ustvarjajo določeno podobo realnosti, ki vedno razkriva iste izvore ponavljajočih se problemov. Nekritično privzemanje stališč, populizmi in »moralizmi« pogosto nadomeščajo temeljit in analitičen premislek glede določenega družbenega pojava ter soočanje različnih resnic, zato ni čudno, da je v takšnem okolju skupnost izpostavljena neučinkovitemu spopadanju s problemi. Iskanje krivca za takšen položaj bi še za dolgo odložilo prepotrebno delovanje v smeri reševanja teh težav, zato je potreben predvsem medijski prelom, ki se ne zadovoljuje z informiranjem ter postavljanjem kontroverznih in provokativnih vprašanj, temveč končno začne postavljati prava vprašanja. Samo delovanje spreminja položaje in razmerja moči, delovanje pa spodbujajo prava vprašanja. Prava vprašanja ne predvidijo hitrih odgovorov, temveč ciljajo na premislek, javno razpravo in soočanje resnic. Da pa bi lahko postavljali takšna vprašanja, je potrebna želja po razumevanju strukture, kulture, procesov in nasploh okoliščin, ki določajo ter vplivajo na naša vedenja, na naše predstave, potrebe, želje in odločitve. Razumevanje išče odgovore v vprašanjih, kot so: kaj nas povezuje; kje se proizvajajo oblastna razmerja; kje se proizvajajo resnice in predstave, ki jih imamo za svoje; na kakšen način smo del teh resnic; in predvsem na kakšen način lahko dosežem(o) drugačne resnice za drugačna (enakopravnejša) razmerja in (bratske) odnose.
B. B.
VIRI:
Arendt, Hannah. 1996. Vita Activa. Ljubljana: Krtina.
Hegel, Georg Wilhelm Friedrich. 2013. Oris filozofije pravice. Ljubljana: Krtina.
Laclau, Ernesto. 2008. O populističnem umu. Ljubljana: Založba Sophia.
Mill, John Stuart. 2003. Utilitarizem in O svobodi. Ljubljana: Krtina.
