Tribuna.si

info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
info@tribuna.si
Ljubljana, Slovenija
logo

Let’s talk about Love, baby ali Ljubezen v času kapitalizma

Čemu vse danes pravimo ljubezen? Danes so ljubezen sanje mladih deklic, ki so se od rojstva igrale s punčkami, vadile materinjenje in ženskost, bile vzgajane v tradiciji, da jim nekaj manjka, ob večerih pa razmišljale o princih, ki jih bodo rešili vsega, kar jih onesrečuje. Danes je ljubezen iskanje točno določenih lastnosti, ki jih mora naš partner imeti; ne ker bi bil on sam zaradi teh značilnosti tako poseben, temveč ker nam manjkajo – danes pomeni ljubiti iskati v drugem tisto, česar sami nimamo, pa nam je všeč[1]! Danes je ljubezen imperativ, ki ga zasledujemo vsi. Med iskanjem ljubezni, ki po besedah in dejanjih, ki tako iskanje spremljajo, spominja na obisk supermarketa, se najprej odpravimo na pomoč k Tinderju ali Grinderju (sočasno pa za izkazovanje naklonjenosti uporabljamo Instagram, Facebook in Twitter), kasneje, ko postanemo s partnerjem in partnersko zvezo nezadovoljni, pa se odpravimo nazaj, na reklamacijo k svetiščem naše kulture: terapevtom, samopomoči in pomoči, ki jo slepo iščemo v potrošnji. Danes je ljubezen tudi ime za osamljenost[2] (kljub temu da je bližina dosegljiva bolj kot kadarkoli poprej v človeški zgodovini), ko partnerja vsak na svojem pametnem telefonu iščeta najbolj duhovit in inteligenten navdihujoč quote, ki bo tako lepo zasijal nad njuno skupno fotografijo, da bodo vsi njuni sledilci verjeli, ampak zares verjeli, da se imata rada, da sta duhovita in da sta inteligentna. Danes je ljubezen občudovanje lastnih vplivov, ki živijo v drugem – danes je ljubezen do drugega zgolj podaljšek ljubezni do sebe.

Četudi bi pomislili, da je bistvo dokazovanja ljubezni v dokazovanju čustev drugemu, se danes zdi, da nas bolj kot to, kaj čuti naš partner/partnerica, zanima tisto, kar o nas (in naši partnerski zvezi) misli ves preostali svet. Danes se o ljubezni govori na dva neizključujoča načina, ki ju lahko zgodovinsko povežemo takole: po razočaranju nad konceptom romantične ljubezni (ki je bila spolno vselej neuravnotežena), ki je v svojem bistvu obsojen na propad in od žensk terja gospodinjsko podrejenost, se je vzporedno z razvojem kapitalizma in (spolno) emancipacijo žensk pojavilo nezadovoljstvo z ljubeznijo, kot so jo pari poznali do tedaj. Nastopil je čas za reinvencijo, pred nami je danes sodobnejše razumevanje ljubezni, razumevanje, ki je trenutno prisotno v javnem diskurzu in ki ljubezni skoraj ne omenja več; zakaj bi tudi jo, saj vsi vemo, da »sex sells«. Poglejmo, kako je potekal prehod od romantike k odtujeni spolnosti.

Kratek pregled zgodovine romantične ljubezni nam omogoči, da jo lociramo v zanimiv čas in prostor. Da je romantična ljubezen lahko zaživela (ob tem dodajmo, da jo pozna le visoko razviti zahodni del sveta), je moralo priti do industrijske revolucije, ki je pomenila velikansko spremembo vseh življenjskih področij. Preden je koncept romantične ljubezni dosegel vrhunec, je bilo treba spremeniti razumevanje poroke: če je v predindustrijskih družbah veljalo, da se ljudje za sklenitev zakonske zveze odločajo iz ekonomskih oziroma statusnih razlogov, je moderna industrijska družba predstavila povezavo med poroko in ljubeznijo (oziroma naklonjenostjo) kot poglavitnim faktorjem vpliva. Razvoj industrijskih družb je prinašal potrebe po novih sentimentih in novih oblikah čustvovanja. Od začetka 19. stoletja naprej, ko je v družbi nastopilo stanje anomije in so ljudje čutili negotovost, celo strah, so bile ženske deležne treh velikih vplivov, ki so prispevali k razvoju romantične ljubezni: »Eden izmed njih je bil ustvarjanje doma. Drugi so bila spreminjajoča se razmerja med starši in otroki. Tretji je bil tisto, kar so nekateri poimenovali ‘izum materinstva’. Kar zadeva status žensk, so bili vsi trije tesno povezani« (Giddens 2000, 50). Skrb za obstoj romantične ljubezni je ležala na plečih žensk, zato Giddens to vrsto ljubezni imenuje feminizirana ljubezen. Že v binarizmu vseh binarizmov moški : ženska, ki sovpada z razmerjem razum : čustva, se je vzpostavila delitev, ki je ženskam in moškim namenila spolno specifično vlogo v razmerju. Naloga ženske je postala, da »dejavno ustvari ljubezen. Njena ljubezen pripravi moškega do tega, da ji vrača ljubezen, da se začne zanimati zanjo in da ji postane vdan, namesto da bi ji bil sovražen. Če etos romantične ljubezni razumemo zgolj kot sredstvo, da ženska sreča svojega princa na belem konju, se zdi res plitev. Toda čeprav ga v literaturi in v življenju včasih tako predstavljajo, je osvojitev srca drugega pravzaprav proces ustvarjanja vzajemne življenjepisne pripovedi. Junakinja ukroti, omehča in spremeni na videz nepristopno moškost svojega ljubezenskega objekta in tako omogoči, da medsebojna naklonjenost postane glavna smernica njunega skupnega življenja« (Giddens 2000, 53).

Če zgoraj zapisanemu dodamo še to, da je romantična ljubezen potrebovala svoj artefakt, ki ga je našla v obliki romanov, ki so bili prvič ustvarjeni v istem času kot romantična ljubezen, lahko sklenemo, da je romantična ljubezen zgolj še ena etapa več v discipliniranju žensk. Iz te epizode smo ženske izšle označene kot tiste, ki si zakona želijo, in kot tiste, ki so nad zakonsko zvezo razočarane. Zakaj slednjega niso občutili moški? Ker so našli lasten izhod iz kletke romantike: »Moški so z napetostjo med romantično ljubeznijo in amour passion[3] opravili tako, da so ločili udobje domačega okolja od seksualnosti priležnice ali prostitutke. Moški so svoj cinični pogled na romantično ljubezen radi podprli s to delitvijo, hkrati pa je bilo iz nje vseeno razvidno, da so sprejeli feminizacijo ‘spodobne’ ljubezni« (Giddens 2000, 50). Moško dojemanje romantične ljubezni je prispevalo k umiku strasti in ženskega užitka, ki sta bila rezervirana za tisto žensko, ki ni bila tudi mati, tisto, ki že itak ni bila spodobna. Prišli smo do točke, ki pomeni žalosten konec vsake romantične ljubezni. Romantična ljubezen je usmerjena v iskanje, ki je dejavno (s strani ženske); v romantični ljubezni se išče tako, kot se oglašuje v kapitalizmu: ustvarja se lažne potrebe oziroma lažno iskanje: »Drugi ali druga s tem, kar je, odgovori na tisto, česar posameznik ali posameznica nimata, pa tega niti ne vesta – dokler se ne začne ljubezensko razmerje. Ta manko pa ima neposredno opraviti z osebno identiteto, ker nepopolni posameznik z ljubezenskim razmerjem na neki način postane popoln« (Giddens 2000, 52). Ta popolnost ne traja dolgo, saj je »to iskanje odiseja, v kateri osebna identiteta čaka na to, da bo v drugem dobila potrditev« (Giddens 2000, 53), a dokončne potrditve v drugem v okviru romantične ljubezni ne moremo dobiti. Romantična ljubezen pozna sledeče izide: »Romantična ljubezen se sicer lahko konča tragično ali pa se hrani s prestopništvom, vendar pa je tudi zmagovita in premaguje vsakdanje predpise in kompromise. Taka ljubezen projicira v dveh smislih, tako da se pripne na drugega in ga idealizira, in tako, da projicira potek prihodnjega razvoja« (Giddens 2000, 52). Ljubezen, ki smo jo opisovali zgoraj, je oropana vsakega subverzivnega potenciala; namesto preusmeritve pogleda na stanje in pogoje življenja širše skupnosti (ali pa razmislek o lastnem stanju, stanju žensk) so ženske ujete med materinjenjem, fantaziranjem (s pomočjo romanov, v katerih ženskam uspe omehčati svojega divjega moškega) in spodobnim življenjem v partnerski skupnosti, ki si za cilj zada večnost v trajanju. Kljub temu da se danes diskurz romantične ljubezni kot poglavitne forme ljubljenja umika enačenju ljubezni z odtujeno in mehansko spolnostjo, je ena izmed glavnih značilnosti ljubezni še vedno prisotna. Kot bomo videli ob koncu pisanja, je taista značilnost tudi prava revolucionarna moč ljubezni, ki je »po eni strani […] postala edini prostor, v katerem se posameznik lahko resnično izrazi, zunaj vlog, ki jih je prisiljen privzemati v tehnično organizirani družbi. Po drugi strani je postal ta prostor, prav zato, ker je edini, v katerem se jaz lahko razvije in postavi svojo svobodo na kocko zunaj kakršnihkoli pravil ali vnaprej določenega reda, prizorišče skrajnega individualizma, kjer ljudje v drugem iščejo sebe, v odnosu pa bolj kot povezanost z drugim možnost za udejanjanje najglobljih pasti svoje osebnosti. V tehnično organizirani družbi, ki identiteto vsakogar od nas pojmuje zgolj kot uporabnost in sposobnost za delovanje v sistemu, katerega del smo, se namreč osebnost ne more več ustrezno izraziti« (Galimberti 2016, 11).

V okoliščinah, kjer se osebnost ne zmore izraziti, je nemogoče živeti ljubezen in uživati v spolnosti iz užitka samega. Z odnosom med dvema, ki je usrediščen samo okoli spolnosti – spolnega akta samega –, smo priča hiperprodukciji lažnih reinvencij ljubezni, kot to poimenuje Srećko Horvat, ko opisuje postmoderno obilje različnih življenjskih stilov. Dandanes so vsa naša srečanja (tudi ljubezenska) izropana spontanosti (ki bi morda lahko veljala za eno izmed značilnosti ljubezni?), saj so naša (ljubezenska) srečanja vedno vnaprej do potankosti načrtovana[4], ljudje pa se, tako Horvat, transformirajo iz fuck buddies v fuck bodies, kar pomeni, da smo v odnosih zvedeni na golo telo (material op. S. H.) za seks (Horvat 2015, 34). Pri tem moramo poudariti, da obsesija s seksom sicer ni ekskluzivna značilnost modernih družb, pa vendar je posebnost našega časa perverzija liberalne permisivnosti, ki pod sloganom »anything goes« proizvaja življenjske stile, ki so izpraznjeni vsakega pomena[5]. Zgodovina ljubezni nas lahko nauči, da se je ljubezen prilagajala vsakokratnemu družbenopolitičnemu času in prostoru. Za diskurz ljubezni, ki v praksi pomeni enačenje ljubezni s spolnostjo, je značilna nezmožnost globljih in bližnjih odnosov, ki so nadomeščeni z uporabo družbenih omrežij, ki naj bi racionalnemu posamezniku omogočala najti »pravo« ljubezen, v resnici pa mu najdejo svobodno seksualno izkušnjo (Horvat 2015, 38).

A če pristanemo na zgoraj naštete načine razumevanja ljubezni (in spolnosti) in se ujamemo mednje, ne bomo nikoli mogli zares uživati v vsej njeni moči! Moči, ki je za Anthonyja Giddensa in Srećka Horvata revolucionarna. Prvi tako v uvodu k Preobrazbi intimnosti (2000) zapiše: »Spolnost se morda zdi družbeno nepomembna tema, sicer nadvse zanimiva, toda zlasti zasebna stvar, ki se nam najbrž zdi trajen, biološki dejavnik, nujen za nadaljevanje vrste. Vendar je spolnost danes pravzaprav nenehno tema javnih razprav, vrh tega pa govori jezik revolucije. Pravijo, da se je v zadnjih nekaj desetletjih zgodila seksualna revolucija, in številni misleci so svoje revolucionarne upe stavili na spolnost kot na potencialno področje svobode, ki ga niso oskrunile omejitve sodobne civilizacije« (Giddens 2000, 7). Petnajst let pozneje Srećko Horvat med opazovanjem protestov na različnih trgih po Evropi (Turčija, Madrid, Hongkong, Sarajevo …) opazi, da je ljubezen tisto, kar manjka. O ljubezni se na zahodu, ki je obseden z golim seksom, ne govori. Na tem mestu si lahko zastavimo ključno vprašanje: kakšna je moč ljubezni, da se jo skriva v zasebne prostore in da se namesto nje v javnost postavlja seksualnost?

Ljubezen je v svojem bistvu podobna revolucionarnemu gibanju, je razpoka v svetu, v običajnem poteku stvari in pretoku ljudi, v prahu, ki nas vse prekriva, da se ne bi moglo roditi nekaj Novega. To je trenutek, ko kljub temu da zrak postane razredčen, začutimo olajšanje, saj lahko vdihnemo globlje kot kadarkoli prej. Če želi ljubezen obdržati svojo (subverzivno) moč, mora biti nenehno v ustvarjanju novega Novega, saj je usoda vsega, kar je v nekem trenutku novo, to, da se novega lahko hitro navadimo in postane – staro. Kot z revolucijo, ki včasih požre lastne otroke, drugič pa je sama požrta s strani kontrarevolucije, ki njeno Novo prevede v običajno[6], moramo pazljivo ravnati tudi z ljubeznijo in prostori, kjer le-ta živi. V času, ki zavrne in diskreditira vse, kar ni koristno ali pa se ne zliže z eno ali drugo totalno idejo o pravilnem delovanju in razumevanju sveta, se moramo vsak dan znova odločiti in boriti vsaj za svobodne prostore ljubezni: »Če naj ljubezen resnično odtehta tehniko in njej nadrejeni instrumentalni um, ne more biti iskanje sebe, ki poteka preko instrumentalizacije drugega, temveč mora biti brezpogojno izročanje sebe drugosti, ki načne našo identiteto, ne z namenom ubežati samoti ali stopiti se z identiteto drugega, temveč zato, da bi jo odprli tistemu, kar nismo, našemu niču. Ljubezen se torej resnično postavlja kot radikalno rušenje stabilnosti, reda, identitete, lastnine, ki jih, če uporabimo Jaspersovo metaforo, uravnava zakon dneva (das Gesetz des Tages), ta pa ne ve ničesar o strasti do noči (die Leidenschaft zur Nacht), ki pogoltne vsako dnevno trdnost in identiteto, da si lahko ljubezen utrne pot. Zato pravimo, da ljubezen ni nekaj spokojnega, ni rahločutnost, zaupanje, udobje« (Galimberti 2016, 15).

Ljubezen je torej več, je solidarnost kot njen znak, je pogum (da brezglavo pademo vanjo), je subverzija sama po sebi. Ljubezen je tako lahko dejanje demokracije in revolucije par excellance.

Dolžnost tistih, ki ljubimo, je, da ljubezen vsakič znova na novo iznajdemo. Morda bi srečo v ljubezni (in demokraciji?) namesto v romantiki in mehaničnem seksu lahko iskali v strasti. Spremembe sveta brez spremembe ljubezni ne bo.

A. P.

Viri

Galimberti, Umberto. 2016. O ljubezni. Ljubljana: Modrijan.

Giddens, Anthony. 2000. Preobrazba intimnosti. Ljubljana: Založba / *cf.

Horvat, Srećko. 2015. Radikalnost ljubavi. Beograd: Laguna.

Žižek, Slavoj. 1985. »Patološki narcis« kot družbeno nujna forma subjektivnosti. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/dr/dr2Zizek.PDF (28. 9. 2016).


[1] Naj takšno obliko ljubezni pokomentira Slavoj Žižek, ki v analizi patološkega narcisa kot poglavitne forme subjektivitete modernih družb analizira tudi značilnosti narcisovega čustvovanja. Pri tem zabavno zapiše, da je patološki narcis sposoben našteti in ugotoviti, zakaj ima rad, s čimer v resnici dokaže, da je nesposoben (brezpogojno) ljubiti: »Odveč je opozoriti na to, kako daleč je tovrstno razumevanje od pravega odnosa do drugega kot takega; že preprost ‘čut’ nam pove, da odgovor, ki na vprašanje ‘Zakaj me imaš rad?’ navede natančno definirano listo, deluje kot groba, posmehljiva žalitev, kot direktna negacija ljubezni, da je z njim drugi ‘objektiviran’, zničen kot subjekt. Edini pravi odgovor je ‘Sam ne vem, zakaj, nekaj je v tebi, neki X, ki čudežno obarva vse tvoje lastnosti …’ – k ‘pravi’ ljubezni spada občutek, da bi osebo še vedno ljubili, tudi če bi se spremenile vse njene pozitivne lastnosti. Drugače povedano, ljubljena oseba je nekako ‘postavljena v brezno’, vse njene ‘pozitivne’ lastnosti so podvržene ‘transubstanciaciji’, zažarijo na podlagi neke neujemljive praznine, so zgolj ‘pozitivizacija’ te praznine, tega X (kateremu lacanovsko ime je kajpada objet petit a)« (Žižek 1985, 116).

[2] Eva Illouz to poimenuje doba hladne intimnosti (poblagovljanje čustev v času kapitalizma).

[3] Amour passion ali strastno ljubezen Giddens označi tako: »Strastno ljubezen označuje nuja, ki jo ločuje od rutine vsakdanjega življenja, s katero kajpada prihaja v konflikt. Čustvena vpletenost z drugo osebo človeka vsega prevzame in je tako močna, da lahko posameznika oziroma oba posameznika pripelje do tega, da zanemarita vsakdanje dolžnosti. Lastnost strastne ljubezni je posebna začaranost, ki lahko sega vse do religiozne gorečnosti. Vse okoli nas se nam nenadoma zazdi sveže in vendar hkrati nekako ne pritegne naše pozornosti, ker smo tako močno zavezani ljubezenskemu objektu. Na ravni osebnih odnosov je strastna ljubezen posebno moteča, v podobnem smislu kot karizma, ker posameznika izkorenini iz vsakdanjosti in porodi v njem pripravljenost, sprejeti radikalne odločitve in tudi žrtve. Iz tega razloga je s stališča družbenega reda in dolžnosti nevarna« (Giddens 2000, 44). Če nadaljujemo, kjer je Giddens končal – najbrž je zadnje tudi razlog, zakaj je bila strast v razmerju vedno prikazana kot iracionalna in nevarna sila, ki razmerje uniči in ne utrdi.

[4] Vnaprej je v mnogih vezah določeno tudi število spolnih odnosov, ki jih ima par na dan ali teden.

[5]Kot primer takih življenjskih stilov Srećko Horvat (2015) navaja subkulturo hipsterjev, ki jih označi za izključno hedonistično estetizacijo vsakdana, izpraznjeno kakršnegakoli subverzivnega potenciala. Četudi mladim kreativcem iz torb štrli biografija Che Guevare, se sami niti pretvarjajo ne več, da bi bilo njihovo življenje deležno kakšnih revolucionarnih sprememb (Horvat 2015, 35–36).

[6] S. Horvat ponudi še eno podobnost med razumevanjem revolucije in ljubezni, ko piše, da je udeležba pri obojem del občutja preuranjenosti – da smo prišli prehitro, zato smo zaenkrat še sami, a ne osamljeni; da smo posebni bolj kot kadarkoli, a povezani z vsemi drugimi (z multitudo).

10. 10. 2016
Število kometarjev: 0

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Scroll to Top