Uvod
Za tiste, ki jih zanima vstop v psihoanalizo, bi bilo najbolj primerno, če bi najprej prebrali Interpretacijo sanj ([1899] 2000), saj gre za prebojno monografijo v več pogledih. Interpretacija sanj je temeljna knjiga psihoanalize, prav tako pa velja, da je Freud z njeno objavo stopil na pot odpadnika, za katerega se je šele čez leta izkazalo, da je uspel močno prestaviti epistemološke meje na celotnem področju humanistike in družboslovja. Pri tem bi se bralcu lahko zastavilo vprašanje, kakšno zvezo imajo sanje s psihoanalizo in pa še zlasti z nezavednim, tj. s tistim, na čemer psihoanaliza stoji ali pade. Naslov Interpretacija sanj je v tem primeru res zavajajoč, prav tako vsaj še prvih sto strani knjige, saj v delu ne gre za golo fascinacijo nad sanjami in njihovim dešifriranjem, temveč za to, da Freud preko preučevanja fenomena sanj spoznava in prikazuje mehanizme delovanja nezavednega. Slednje zapiše tudi sam, a to stori šele v zadnjem poglavju knjige, medtem ko naslovi predhodnih poglavij in njihovih podpoglavij dajejo vtis, kot da gre zgolj za razumevanje sanj (Sanje so izpolnitev želje, Popačenje v sanjah, Gradivo in viri sanj, Delo sanj, Tipične sanje …). Na strani 546 pa je jasno zapisano: “Interpretacija sanj je via regia do vednosti o nezavednem duševnem življenju.”[1].
Drug primeren vstop bi bilo branje enega od dveh del, s katerima je Freud želel popularizirati svoja odkritja. Gre za knjigi Psihopatologija vsakdanjega življenja ([1901] 1975) ter Vic in njegov odnos do nezavednega ([1905] 2003).
Povedati želimo, da vstop v psihoanalizo v kvantitativnem smislu ni lahek – podobno kot vstop v historični materializem – v kvalitativnem smislu pa so Freudova dela izredno dobro berljiva. Pogosto se berejo kot napeta kriminalka. Kakorkoli, za resen vstop vztrajamo na formuli: eno od obeh popularnih del + Interpretacija sanj (~ 800 str.). Za manj resen vstop prosimo bralca, da bere naprej.
Zdrsi, lapsusi in nehotena dejanja
Primer št. 1: patriot – idiot
»Oče, ki nima domovinskih čustev in bi hotel vzgojiti svoje otroke brez teh občutkov, ki se mu zde nepotrebni, je sinove grajal, da so se udeležili neke patriotske proslave. Sinovi so se sklicevali na to, da je bil tamkaj tudi njihov stric, oče pa jih je zavrnil: ‘Ravno njega si nikar ne jemljite za zgled, saj je vendar idiot.’ Otroci, ki takšnega tona pri očetu niso bili vajeni, so ga debelo pogledali; to ga je opozorilo, da se mu je zareklo in v opravičilo je dejal: ‘Seveda sem hotel reči: patriot.’«[2]
Zgornji primer iz Psihopatologije vsakdanjega življenja je primer besednega zdrsa, lapsusa linguae, ki se dogajajo vsem psihično zdravim ljudem. Pri zdrsu gre za to, da oče kot avtoriteta, ki vzgaja, kot nosilec vloge »glave družine«, svoje otroke želi prepričati, naj svojega strica ne jemljejo za zgled, pri čemer mu pomen uide, in ga namesto za patriota označi za idiota. Rečemo lahko, da se mu je zgodil zdrs na neko drugo raven. Kaj pa lahko rečemo o tej drugi ravni? Prva stvar, ki jo opazimo, je, da ima oče strica, ki je patriot, očitno za idiota. Še več, občutek imamo, da v očetovem miselnem svetu velja: patriot je idiot.
Druga stvar, ki jo opazimo, je, da besedi do neke mere zvenita podobno: idiot – patriot. Na podlagi preučitve očetovega načina odpravljanja zdrsa (»hotel sem reči patriot«), pridemo do tretje ugotovitve. Če namreč očetovo izjavo popravimo, kot jo je za nazaj popravil sam, dobimo poved: »Ravno njega si nikar ne jemljite za zgled, saj je vendar patriot.« Takšna izjava pa nima smisla, saj so otrokom očitno všeč patriotske proslave, v svojo obrambo pa so navedli udeležbo svojega strica, patriota. Otroci ga torej že jemljejo za zgled. Izjava očeta »[Strica] nikar ne jemljite za zgled, saj je vendar patriot« je tavtologija (patriotov ne jemljite za zgled, saj so patrioti). Gledano strogo vsebinsko je poved nesmiselna, v kolikor pa na izjavo pogledamo z interpersonalnega vidika, postane smiselna. Interpersonalni vidik nam razkrije očetovo oblast, saj so ravno tavtologije prepoznavni znak oblasti (npr. »Rekel sem, ker sem tako rekel!«). Rečemo lahko, da je do zdrsa prišlo zaradi tega, ker se je oče na neki ravni zavedal nesmiselnosti trmastega vztrajanja pri tavtologiji oz. vztrajanja pri sklicevanju na svojo oblast in je tako na bolj učinkovit način sporočil, kaj je narobe s patrioti. Pri tem pa ni zanemarljivo, da imata besedi patriot in idiot podobno zvočno in pisno podobo.
Primer št. 2: Juden – Jungen
Navajamo primer, ki govori sam zase. Nek Jud je iz ljubezenskih razlogov moral zamenjati veroizpoved. Mislil si je, da to ne bo problem, saj je oseba tega vredna, sploh pa da je veren le navzven, torej upošteva le običaje, pravih verskih prepričanj pa konec koncev niti nima. Kljub temu večina znancev ni izvedela, da se je krstil, v javnosti se je še naprej priznaval za Juda. Ko sta sinova primerno zrastla – oba sta bila krščena – jima je povedal za njuno judovsko poreklo, predvsem zaradi tega da ga ne bi zasovražila zaradi protisemitskih vplivov na šoli.
Za ene od počitnic so se odpravili k učiteljski družini v D. Nekega dne je hišna gospodinja, ki ni poznala porekla gostov, ob malici izrekla nekaj zelo ostrih obsodb Judov. »Moral bi bil pogumno pojasniti položaj in dati sinovoma zgled ‘pogumnega prepričanja’, toda ustrašil sem se neprijetnih pojasnjevanj, ki takšnemu priznanju običajno slede. Poleg tega sem se bal, da bomo morali prijetno domovanje, ki smo ga našli, nemara zapustiti in si tako pokvarili že tako in tako kratko odmerjene počitnice, če bodo postali naši gostitelji z nami neprijazni, ker smo Judje. Ker pa je bilo verjetno, da bosta moja fanta v nedolžni odkritosrčnosti razodela usodno resnico, če bosta naš pogovor še dalje poslušala, sem ju hotel odstraniti iz družbe in sem ju poslal na vrt: ‘Pojdita na vrt, Juda [Juden] – sem dejal in naglo popravil: ‘fanta’ [Jungen].
Na ta način je z zdrsom pomagal svojemu prepričanju na dan, hkrati pa je spoznal, da vere ne more kar tako utajiti.[3]
Juden – Jungen, usodna razlika dveh črk?
Lahko bi odgovorili nikalno in trdili, da so zdrsi kratko malo naključni lapsusi, ki so kvečjemu znak padca govorčeve pozornosti, popuščanja volje in vdiranja asociacijskega gradiva. V kolikor bi trdili zgolj to, bi morali priznati, da nam na teoretski ravni ne gre za to, da bi spoznali pravila, po katerih se ta naključja dogajajo, torej bi se pri teh pojavih samoomejili in rekli »tako pač je, ne bomo se spraševali dalje«, prav tako pa bi morali zanikati povsem praktične življenjske izkušnje o zdrsih. Te nam govorijo, da v resnih prepirih in pomembnih debatah ljudje zdrse obravnavamo povsem drugače kot v nepomembnih govornih kontekstih. V debatah, ki so nam pomembne, jih vzamemo kot nekakšen znak resnice, znak tega, kaj sogovornik resnično misli, ali pa vsaj kot znak sogovornikove neprepričljivosti in pomanjkanja samozavesti. Ravno zaradi slednjega v političnem kontekstu nasprotna stran zdrse pogosto uporabi v svoj prid.
Naj zgornje ponazori zdrs, ki se je zgodil poslancu nemške nacionalne stranke Lattmannu v parlamentu Nemškega imperija leta 1908. Napako so kasneje izkoristili nemški socialdemokrati. Lattmann je dejal naslednje: »Mislim, da je enotna misel in želja nemškega naroda ta, da moramo tudi v tej zadevi doseči enotno izjavo in če moremo to storiti v obliki, ki bo v polni meri izražala naša monarhistična čustva, moramo to storiti rückgratlos [brez hrbtenice namesto rückhaltlos, tj. brez zadržkov]. (Buren smeh, trajajoč cele minute). Gospodje, nisem mislil brez hrbtenice [rückgratlos], temveč brez zadržkov [rückhaltlos] (smeh) in takšno izjavo vdanosti svojega ljudstva bo, upajmo, tudi v teh težkih časih naš cesar sprejel.«[4]
Kako torej pojasniti zdrse?
Začetki pojasnjevanja zdrsov so bili lingvistične narave, pri čemer so avtorji zdrse na podlagi opisnih lastnosti kategorizirali. Tako so nastale kategorije zamenjave (npr. ‘Miloša venerska’ namesto ‘Venera miloška’), anticipacije (npr. ‘ležalo mi je kot srmen … kot kamen na srcu’), postpozicije in bolj kompleksne kategorije kot so kontaminacije, substitucije in druge. Ostalih primerov nismo navedli, ker se lingvistični pristop omejuje na iskanje razlogov za zdrs v mejah posameznega stavka ali izjave. Tako so zdrse pojasnjevali s predhodnim ali prihodnjim zvenom posameznih besed znotraj povedi, učinkovanjem govornega ritma in drugimi vplivi same artikulacije.
A sami lingvistični avtorji, na katere se opira Freud, kot sta npr. Meringer in Mayer, priznavajo, da je treba razloge za zdrs iskati tudi izven meja posamezne izjave in sicer v mislih tvorca oziroma tvorke. »Spotikljaj lahko povzroči podobnost tudi v tem primeru, če leži druga, podobna beseda pod pragom zavesti in je ne namerava izreči; primer tega so substitucije.«[5] Da je treba motivacijo za zdrs iskati izven obravnavane izjave torej ni novost, ki jo prinaša psihoanaliza, saj so tak pristop ubirali tudi lingvistični avtorji. Če še enkrat pogledamo primere, ki smo jih navedli zgoraj idiot – patriot, Juden – Jungen, rückgratlos (brez hrbtenice) – rückhaltlos (brez zadržkov), ugotovimo, da za njihovo pojasnitev psihoanalitičen pristop sploh ni potreben, saj lahko že na podlagi same izjave in njenega konteksta ugotovimo, zakaj je do zdrsa prišlo.
Razlikovati moramo torej med tistimi zdrsi, ki jih lahko pojasnimo z mislimi, ki so posegle v samo artikulacijo prvotne misli, in zdrsi, ki jih ne moremo pojasniti z mislimi, ki so bile vzporedno prisotne, saj se jih izjavljalec običajno ne zaveda. Tovrstni zdrsi se nam opravičeno zdijo tuji. »Če se spodrsljaja sploh ne zavemo, ne smemo hkrati občutiti njegove motivacije, temveč nas mora mikati, da bi ga razložili kot ‘nepozornost’ ali prikazali kot ‘naključje’.«[6] Le za razlago takšnih zdrsov je potrebno psihoanalitično znanje.
Tehnika psihoanalize
Zdrsi in odpor
Obravnavali bomo znan Freudov primer iz Psihopatologije vsakdanjega življenja, njegov lastni zdrs, ki se sicer uvršča med spodrsljaje v pisanju oziroma ravnanju. Izkazalo se bo, da takšnega zdrsa ni mogoče pojasniti na enak način kot zgornjih primerov.
- je želel iz hranilnice dvigniti 300 kron, da bi jih poslal bolnemu sorodniku. Na okencu je izvedel, da ima prihrankov za 4380 kron. Odločil se je, da bo namesto 300 kron raje dvignil 380 kron. Tako bo na knjižici ostalo še 4000 kron, ki se jih ne bo več dotikal. Ko je uslužbencu izročil izpolnjen ček, je presenečen ugotovil, da ni naročil 380 kron, temveč 438 kron. Ustrašil se je nezanesljivosti svojega ravnanja, a se je v kratkem času pomiril, saj je ugotovil, da zaradi te napake ni nič bolj reven, kot je bil prej. Dolgo časa je razmišljal, kateri vpliv je zmotil njegovo zavestno delovanje.
Prvi miselni poskus rešitve uganke ga privede v slepo ulico, ko od 438 kron odšteje 380 kron, a ne ve kam z ostankom. Ta miselni poskus rešitve problema je po svoji logiki najbolj zdravorazumski, saj ga je zanimalo, komu ali čemu je bil namenjen presežek nad 380 kronami (438 kr. – 380 kr. = 58 kr.). Ker prvi miselni poskus ni dal hotenega rezultata, Freud v drugem miselnem poskusu ubere metodo, ki je zelo podobna metodi prostih asociacij, ki je ključna tehnika psihoanalize. Nenadoma se je namreč F. utrnil domislek, da je 438 kron 10 % od celotne hranilne knjižice 4380 kron. Nato se spomni, da mu deset odstotni popust daje knjigarnar. Naslednja asociacija je, da je pred dnevi knjigarnarju v odkup ponudil medicinske knjige, ki jih ne potrebuje več, za ceno 300 kron. Knjigarnarju se je to zdela previsoka cena, a mu je obljubil, da mu bo sporočil svojo ponudbo. Če bi knjigarnar sprejel F. ponudbo, bi mu ravno nadomestil vsoto 300 kron, ki jo je imel namen poslati bolniku. F. lastna interpretacija zdrsa je, da je treba njegovo razburjenje ob zmoti razložiti kot strah, da ga bodo takšni izdatki spravili v revščino.
»Oboje, obžalovanje zaradi izdatka in strah pred revščino, ki se je vezal nanj, sta moji zavesti čisto tuja; ko sem vsoto obljubil, nisem občutil nikakršnega obžalovanja in ta motivacija bi se mi zdela smešna. Takšnega vzgiba si prav verjetno ne bi nikoli pripisal, če me ne bi izurjenost v psihoanalitični praksi s pacienti napravila tako domačega s potlačenim v duševnem življenju in če ne bi bil pred nekaj dnevi sanjal sanj, ki so terjale enako interpretacijo.«[7]
Spodrsljaj na bančnem okencu, ko je F. namesto 380 kr. dvignil 438 kr., je torej motiviran z nezavednimi čustvi. Temeljno F. nezavedno čustvo je bilo, ne glede na to da se ga ni zavedal, obžalovanje izdatka 300 kr., tj. denarne pomoči bolnemu sorodniku. F. pri okencu ni zavestno razmišljal o svojih denarnih težavah, a so se te v zavest prebile preko zastopnika 10 %. Slednji je povezan s knjigarnarjem (»on mi daje 10 % popust«), ta pa s ponudbo za odkup F. knjig v višini 300 kr., ki bi pokrila izdatek za sorodnika. Glede na to, da je imel sanje s podobno vsebino, je interpretacija o potlačitvi skrbi smiselna.
Povzemimo oba pristopa k razlagi zdrsa.
- Racionalni, zdravorazumski pristop
Nameraval sem dvigniti 380 kr., a sem pomotoma dvignil 438 kr. Le zakaj sem dvignil več? Razlog za to mora biti v tem, da potrebujem več denarja, kot sem sprva mislil. Če izračunam razliko (438 kr. – 380 kr.), bom dobil znesek, ki ga potrebujem za namen, na katerega sem pozabil. Razlika je 58 kr. A ne glede na to, kako se trudim, se ne morem spomniti čemu je namenjena.
Pri tem pristopu zdrs ostane nepojasnjen, motnja v zavestnem delovanju je najverjetneje odpravljena kot naključje, malomarnost ali raztresenost.
- Pristop podoben tehniki prostih asociacij
- misel: Pomotoma dvignjena vsota 438 kr. je 10 % od celotne hranilne knjižice 4380 kr.
- misel: 10 % me spomni na knjigarnarja, ki mi daje 10 % popust.
- misel: Knjigarnar me spomni na neuspelo prodajo starih knjig v višini 300 kr.
- misel: Če knjigarnar ne bi zavrnil moje ponudbe, bi s prodajo knjig ravno pokril izdatek za bolnega sorodnika (300 kr.).
Iz samega poteka in smeri misli/asociacij lahko z veliko gotovostjo trdimo, da je izdatek 300 kr. za F. problem, saj ga asociativni tok vodi k problemu neuspele kupčije s knjigarnarjem, zaradi česar izdatek ne bo pokrit s prihodkom. V kolikor ne verjamemo v naključnost zdrsov, moramo razlago zanj iskati v tem kompleksu misli.
Tega zdrsa ni bilo mogoče pojasniti tako kot drugih zdrsov, ki smo jih obravnavali nekoliko poprej, ker akter ob izvedbi dejanja ni imel nobenih vzporednih misli oziroma motivacija za zdrs ni bila razvidna že iz samega konteksta. Poleg tega je primer tudi v nasprotju z našo intuicijo, saj bi pričakovali, da se bodo denarne skrbi izrazile v dvigu manjše vsote od načrtovane, ne pa v dvigu večje vsote od načrtovane. Ker akter ni imel nobenih vzporednih zavestnih misli, prav tako pa si razlike v dvigu ni znal racionalno pojasniti, je ostal še psihoanalitični pristop – tehnika prostih asociacij.
Tehnika prostih asociacij je ključ psihoanalize do nezavednega oziroma do misli, občutkov in spominov, ki so bili potlačeni. Ker so nekateri občutki, misli in spomini zaradi moralne vzgoje za našo zavest neprimerni, morajo potlačeni tudi ostati. Nekaterih zdrsov ni mogoče razložiti ravno zaradi delovanja odpora, katerega naloga je, da potlačeno ostane potlačeno, torej da neprijetni psihični elementi ne povzročajo občutkov neugodja. Odpor zato preneha in omogoči približanje zavesti prej spornim psihičnim elementom – razjasnitvi zdrsa – takoj ko mine realni interes za potlačitev. Dokler pa je na delu odpor, psihoanaliza uporablja tehniko prostih asociacij. A pogosto tudi slednje ne zadostuje, saj je do odkritja odpora prišlo ravno zaradi tega, ker pacienti in pacientke od neke točke dalje niso več mogli prosto asociirati[8]. Da bi spoznali mehanizme delovanja nezavednega (kot je izpolnitev želje), je iz področja zdrsov treba preiti na področje sanj, saj so slednje tisto privilegirano področje psihičnega delovanja, na katerem instanca cenzure, ki podnevi izvaja odpor, svojo vlogo opravlja le v napol spečem stanju.
Namesto napovednika – uganka
Sanje so izpolnitev želje!
Kako to veš?
Preprosto:
»Irmine bolečine niso moja stvar, zanje je sama kriva, ker je zavrnila mojo rešitev.
Irmine bolečine niso moja stvar, ker so organske narave in jih s psihološkim zdravljenjem ni mogoče pozdraviti.
Irmine bolečine je mogoče zadovoljivo razložiti z njenim vdovstvom, tega pa res ne morem spremeniti.
Irmine bolečine je povzročil Otto, ki ji je dal injekcijo z neustrezno snovjo, česar sam ne bi nikoli storil.
Irmine bolečine so posledica injekcije z umazano iglo, sam pa s svojimi injekcijami nikomur nisem škodoval.«[9]
G. A.
[1] Sigmund Freud, Interpretacija sanj (Ljubljana: Studia humanitatis, 2000), str. 546.
[2] Sigmund Freud, Psihopatologija vsakdanjega življenja (Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 2009), str. 78.
[3] Prav tam, 80.
[4] Prav tam, 81-82.
[5] Prav tam, 53.
[6] Prav tam, 191.
[7] Prav tam, 101-102.
[8] Bogdan Lešnik, Temelji psihoanalize (Ljubljana: Založba /*cf, 2009), str.136.
[9] Freud, Interpretacija sanj, 125.
