Vsi zaposleni, vsi odtujeni

Nekatera švedska podjetja in sektorji že nekaj časa eksperimentirajo z uvedbo 6-urnega delovnika. Poskus je po eni strani usmerjen v preverjanje potencialnega izboljšanja učinkovitosti opravljane dejavnosti na delovnem mestu (zaradi možnosti večje koncentracije in splošnega boljšega psihičnega in fizičnega počutja zaposlenih), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer pa piše, da bi se lahko skrajšanje časa, posvečenega delu v službi, izkazalo tudi kot dobra praksa v boju proti brezposelnosti. Ideja o krajšanju časa, namenjenega dejavnostim, povezanim z zaposlitvijo, se v resni razpravi v Sloveniji ne pojavlja pogosto, v svojem programu pa to problematiko nagovarja Združena levica. Stranka stremi k politiki polne zaposlenosti in se zavzema za začetno skrajšanje delovnega tedna na 35 ur. Kolektivna pogodba, ki bi predvidela takšen ukrep, bi verjetno vlila upanje številnim iskalcem zaposlitve, a ideja lahko z vidika aktivnega državljanstva in razvoja pravičnejše družbe predstavlja tudi določeno past.

Ideja o skrajšanju delovnika ni ideja, ki bi bila v obravnavi le zadnjih nekaj let. Nasprotno, težaško industrijsko delo 19. stoletja je skupaj z zahtevami po izboljšanju delovnih razmer in osveščanjem delavcev, da je njihova zahteva po pravici do dela pravzaprav pravica kapitalistične eksploatacije, spodbudilo tudi premisleke o pravici do več prostega časa, do nedela, do lenobe. Paul Lafargue je tako v osemdesetih letih 19. stoletja spisal esej, v katerem je »sanjaril« o triurnem delovniku, njegovim idejam pa so se kmalu pridružili tudi številni drugi levičarski misleci. Delodajalci so pod pritiskom delavskih zahtev in političnoekonomskih ocen popuščali v skrajševanju delovnega dne do ravni, ki omogoča optimalno razmerje med proizvodnjo in porabo. Jasno je, da je potrošnja manjša, če ljudje prisluženega denarja niti nimajo časa porabiti, jasno pa je tudi, da brezposelni zaradi dohodkovnih možnosti potrošijo mnogo manj kot redno zaposleni. Celoten sistem kapitalistične produkcije, ohranjanja in nastajanja novih služb je torej odvisen prav od te menjave.
Če se obstoječa kapitalistična razmerja torej reproducirajo po logiki proizvodno-potrošniške menjave, bi se dalo z uvedbo krajšega delovnika in posledične dohodkovne prerazporeditve v kapitalistično mašinerijo zbasati vse, kar se še otepa sodobnih oblik zaposlitve ali pa se na poti prepuščanja toku še ni ujelo vanje oziroma celotne sektorje, ki temeljijo na ponujanju storitev, ki niso bistvene za razvoj in preživetje družbe. Stranke, ki jim je bližja tržna liberalnost, puščajo, da konkurenčnost med potencialnimi zaposlenimi uravnava trg sam, in ker se pozitivna vrednost krajšanja delovnika za delodajalce danes izpostavlja bolj zaradi spodbujanja storilnosti in discipliniranosti med tistimi, ki so že zaposleni, manj pa kot možnost spopada z brezposelnostjo, tudi premišljanje politike polne zaposlenosti ni na (kakšnem resnem) dnevnem redu. Dokler se skupaj z idejo o skrajšanju delovnega časa ne pojavijo še resne spremembe v razumevanju samega smisla dela v skupnosti, ki sega vse (ali vsaj) do izobraževalne politike, vsekakor pa tudi k spodbudam k pravičnejšim oblikam sodelovanja v delu, je morda bolje, da tako tudi ostane. Govorim namreč o tem, da morata biti tako ideja polne zaposlenosti kot ideja skrajšanega delovnega časa pospremljena z refleksijo, ki prepoznava osnovne paradigme, ki pletejo gnezdo, iz katerega se valijo nove nesmiselne službe, službe, ki človeka odtujujejo od dela, sebe in sočloveka. Levi del »realpolitične« scene sicer omenjene strukturne spremembe poskuša misliti skupaj z dolgoročnimi plani, ki predvidevajo delavsko upravljanje v podjetjih in zakonodajo, ki bi spodbudila ustanavljanje zadrug in socialnih podjetij (tudi z davčnimi olajšavami). Da strukture, ki jih med drugim določa zakonodaja, v veliki meri določajo razpon naših možnosti, lahko vidimo v nekaterih poskusih reševanja propadlih slovenskih podjetij (na primer delavska iniciativa, ki je poskušala s socialnim zadružništvom rešiti podjetje Novoles, a ni dobila državnega poroštva za zagonska sredstva).
Če bi se levica zadovoljila le z reformami, preko katerih bi si počasi utrla pot do politike polne zaposlenosti, bi lahko tvegala pozabo svoje revolucionarnosti. Kdo pa razmišlja o alternativah, ko je zadovoljen in preskrbljen? »Humanizirati« kapitalizem na način, da so ljudje ob odtujenih dejavnostih manj nezadovoljni, da živijo udobno, a ne kvalitetno, pomeni izbrati manjše zlo. Za mnoge, morda celo za večino to sicer ne predstavlja problema. Kaj vse človek lahko postane in je, kaj vse več kot zaposlen. Kaj že? Naš svet je ujet v podobo samoumevnega sinhronega tavanja od doma do službe, trgovine in nazaj. Ta cikel prelamljajo prav brezposelni in tisti, ki denar služijo preko nerednih zaposlitev. Njihov način preživetja zahteva veliko mero kreativnosti in iznajdljivosti. Prav iz težav, s katerimi se soočajo tisti, ki namerno ali nenamerno niso vključeni na trg delovne sile, iz težav na trgu zaposlovanja, iz prepoznavanja omejitev neoliberalne politike in kapitalistične ekonomije pogosto vzklijejo ideje o povezovanju, ki privedejo do nastanka skupnosti in kooperacij, ki iščejo možnosti za alternativne načine sodelovanja v delu.
Morda so takšne »žrtve sistema« potrebne, saj nas vsakodnevno opominjajo na strukturne pomanjkljivosti, a kar nas pogosto omejuje mnogo bolj kot materialni pogoji, znotraj katerih delujemo, so naše predstave o možnem in realnem, naše vrednote, ideje, naša politična kultura, ki se izraža skozi naša dejanja. Ideja polne zaposlenosti skozi skrajšan delovnik lahko predstavlja dober uvod, a hkrati skriva pasti, ki zavirajo zamišljanje alternativ, saj lahko takšna ideja preusmeri pozornost s problematike načina proizvajanja dobrin in vednosti na preskrbljeno in udobno življenje, ki pa ni kvalitetno in osmišljeno. Ljudje so hitro zadovoljni tudi z odtujenim in nesmiselnim delom, in če so ljudje zadovoljni, so pridni, disciplinirani in politično pasivni. Kapitalizem in z njim neenakosti ostajajo, pa če jih proizvajajo izčrpani, nezadovoljni in cinični ali pa spočiti in preskrbljeni. In v drugem primeru ostajajo toliko bolj zanesljivo.
B. B.

Literatura:
Eurofound. 2015. Dostopno prek: http://www.eurofound.europa.eu/ (10. oktober 2015).
Lafargue, Paul. 1980. Pravica do lenobe. Časopis za kritiko znanosti 17 (37–38): 240–274.
Repovž, Erika. 2014. Poraz zadrug Novoles in Armal. Delo. Dostopno prek: http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/poraz-zadrug-novoles-in-armal.html (11. oktober 2015).
Svetlik, Ivan in Dorotea Verša. 2002. Skrajševanje delovnega časa. V Politika zaposlovanja, ur. Ivan Svetlik, Jože Glazer, Alenka Kajzer in Martina Trbanc, 118–143. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Združena levica. 2015. Program. Dostopno prek: http://zdruzena-levica.si/program (10. oktober 2015).