Nasilna akumulacija kapitala: drugačen pogled na razpad socialistične Jugoslavije

Nasilna akumulacija kapitala: drugačen pogled na razpad socialistične Jugoslavije

Radovan Karadžić je bil na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu nepravnomočno obsojen na 40 let zapora. Za določene je to preveč, za druge pa veliko premalo. Po drugi strani je bil Vojislav Šešelj na istem sodišču oproščen na prvi stopnji. Dve diametralno nasprotni sodbi v enem tednu. Problem je tako v nasprotujočih si sodbah kot tudi v vlogi, ki naj bi jo imelo haaško sodišče. Prepričanje, da bo sodišče s svojim delovanjem položilo temelje za pomiritev med do pred kratkim bratskimi narodi in utrdilo resnico o razpadu Jugoslavije, je popolna iluzija. Ljudje pozabljajo, da sodišča ne obstajajo zaradi pomiritve, temveč zaradi kaznovanja, ali če omilimo, zaradi tega, da se nekoga obsodi ali oprosti. Kljub temu ali ravno zaradi tega, ker buri duhove, bo razpad Jugoslavije še dolgo Dogodek, ki bo ostal v kolektivni zavesti narodov in narodnosti – seveda v skladu s prevladujočim zgodovinopisjem.
Začnimo s ključnim vprašanjem: kako in zakaj je sploh prišlo do vojn in kdo je v njih zmagal? Obstajajo številne akademske in neakademske razlage. Običajno vsebujejo trditev, da je ključni krivec za razpad srbski nacionalizem, predvsem pa ideja o Veliki Srbiji . To so ustaljene razlage. Ko pa se vprašamo, kdo je zmagal v vojnah, ki so se zvrstile na Balkanu v zadnjem desetletju 20. stoletja, se pojavijo različni odgovori. Velikosrbska ideologija in politika naj bi bili poraženi. Hkrati so vsi narodi »uveljavili« pravico do samoodločbe. A poskusimo razbiti to enodimenzionalno predstavo o razpadu Jugoslavije. En del »resnice« je, namerno ali ne, zamolčan. Ljudstvo bivše Jugoslavije je bilo oropano. Po ocenah raziskovalnih novinarjev in intelektualcev iz različnih republik bivše Jugoslavije – Domagoja Margetića , Denisa Latina in dr. Dragana Trifunovića, če omenim le nekatere – naj bi »izginilo« vsaj 150 milijard dolarjev, pri čemer ne govorimo o nepremičninah. Glede na omenjene številke bi lahko rekli, da se je ozadju vojn in nacionalizmov odvijal rop stoletja .
Takšni podatki morajo imeti vpliv tudi na interpretacijo razpada Jugoslavije ali pa vsaj na razrahljanje enodimenzionalne miselne predstave o tem, zakaj in kako je razpadla socialistična Jugoslavija. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija takrat za mednarodno skupnost nepotrebna. Konec zgodovine in širitev neoliberalne globalizacije nista trpela realsocialistične tvorbe na Balkanu. Še več, na vojne, ki so se zvrstile v slabem desetletju »od Vardara pa do Triglava«, predvsem z današnje perspektive, ko na območju nekdanje skupne države prevladujejo tajkunske zgodbe in ko se ljudstvo povsod počuti razlaščeno in oropano dostojanstva, lahko gledamo kot na proces nasilne akumulacije kapitala in razlastitve ljudstva z dokončno rešitvijo nacionalnih vprašanj na tem območju Evrope. Nacionalizem, šovinizem, ustaši, četniki, partizani itd. so samo različne zgodbe, ki so postale vodilo delovanja specifičnih delov populacij; akademikov, ki so povsod reševali narodno vprašanje in hoteli postati »očetje narodov «, kot tudi navadnih ljudi, ki naj bi jih ogrožali »D/drugi«. Kar se je drugje zgodilo 100, 200 ali še več let prej, se je na območju socialistične Jugoslavije odvilo v zadnjem desetletju 20. stoletja – akumulacija kapitala, ki je potekala vzporedno z vojno in s pobijanjem drugih in drugačnih . To je ena od resnic o vojnah v 90. letih na območju nekdanje skupne države, ki je zaradi ideoloških praks pogosto zamolčana .
Kako drugače razložiti prvostopenjsko obsodbo Karadžića, ki jo je pozdravila celotna mednarodna skupnost, nekateri pa so celo vztrajali, da je preveč blaga? Ali pa zgražanje nad prvostopenjsko oprostitvijo Šešlja? Sodelovanje mednarodne skupnosti (tako EU kot tudi Nata) z vojnima hujskačema Aleksandrom Vučićem in Tomislavom Nikolićem ter molčanje EU in Nata ob rehabilitaciji ustašev na Hrvaškem itd.? Politiki, ki so bili največji vojni hujskači, ki so celo danes odkriti ustaši, so sedaj popolnoma in absolutno sprejemljivi za mednarodno skupnost, saj zagovarjajo ista načela in isto postpolitično »neideologijo«. In ravno na podlagi odnosa velesil do novih/starih elit – kot tudi na podlagi različnih sporazumov visokih ameriških politikov z jugoslovanskimi politiki, da se jih ne bo sodno preganjalo; na podlagi dejstva, da je bil Jovica Stanišić, direktor srbske službe državne varnosti, v 90. letih tudi glavni vir CIA na Balkanu; in še bi lahko naštevali – lahko vidimo, da je bil razpad Jugoslavije dosti bolj kompleksen proces in da ne obstaja ena končna resnica, ki naj bi jo zacementiralo haaško sodišče.
Na koncu pridemo do še enega absurda: danes, ko ima vsak konstitutivni narod Jugoslavije svojo državo, naj bi se spet vsi združili v Evropski uniji? Zakaj bi se južnoslovanski narodi spet združevali, če pa 25 let nazaj nihče ni želel ostati v skupni državi? Ker gre sedaj za projekt kapitala, projekt širitve trga in nadaljnje akumulacije kapitala – to pa je v globalni neoliberalni družbeni formaciji že samo po sebi nekaj pozitivnega. Toda ali lahko sedaj, ko sta dve republiki že polnopravni članici EU, preostale pa kandidatke za vstop ali pa tik pred tem, oblikujemo kakšen smiseln zaključek na podlagi celotne situacije? Lahko predlagamo naslednjo interpretacijo: v kontekstu procesov ustanovitve nacionalnih držav in rešitve nacionalnih vprašanj kot tudi številnih vojn so zmagali privatna lastnina, prosti trg in kapital; poražena in oropana pa sta bila ljudstvo in država, ki je poznala družbeno lastnino kot ustavno kategorijo.
M. H.