Spet se moramo pogovarjati o tem. In zares se moramo pogovarjati, kajti problematika, ki so jo v javni diskurz tokrat vrnile »mirne« protestnice pred ginekološko kliniko, je odraz dejstva, da liberalna demokratična družba ni neizogiben zgodovinski proces, temveč je (med drugim) produkt stalnega preizpraševanja javnopolitičnih problemov in dilem ter prizadevanja za skupni dialog in rešitve. Pojavi in odločitve, ki se dotikajo etičnih vprašanj, ter odločitve, ki so posledica pritiskov javnega mnenja, se vedno prepletajo z vprašanjem demokratičnosti, če naj bi ta predstavljala tisto lastnost družbe, ki posamezniku oziroma posameznici zagotavlja možnost delovanja v skladu z njeno »vrlino«.
Če menimo, da je temeljno poslanstvo ženskega spola reprodukcija, in če vemo, da možnost opravljanja splava takšno temeljno poslanstvo onemogoči, je jasno, da je ta pravica prizorišče najhujših družbenopolitičnih bojev. V okoliščinah, ki obkrožajo žensko, ki se odloči to pravico izkoristiti, lahko zato preverimo stopnjo zrelosti (in zdravja) naše demokracije. Ali drugače: diskurz okoli splava na Slovenskem (spet) kaže na temeljno mantro slovenskih političnih elit: vzdrževanje statusa quo.
Deklarativno izražena politična in ekonomska izenačitev spolov in nenehno poudarjanje le-te, kot da smo s tem stopili na sam vrh sveta in dosegli vse, kaže na nerazumevanje konteksta pravic in ideje, da je treba takšno izenačitev živeti tudi v praksi, ne samo pripoznati v teoriji. Zato za demokratično uveljavljanje te pravice ni dovolj sklicevanje na 55. člen ustave in legalistično zapiranje te debate niti ne sklicevanje na feminizem, ki s poudarjanjem le ene vrste dominacije spregleda to, kar bi moralo biti njegovo temeljno poslanstvo: preizpraševanje dominacije in moči per se.
Strah pred splavom je v naši družbi za zdaj še popolnoma neupravičen; namesto splava in žensk, ki se zanj odločijo, se moramo bati naslednjih simptomov oziroma produktov diskurza, ki ga ohranjajo. Skrbeti nas mora, da se za branjenje te pravice (ki v resnici še vedno dopušča tistim, ki so proti, da je ne izkoristijo) oblast poslužuje legalističnih argumentov (da rešenih vprašanj ne bomo odpirali) in argumentov o nizki stopnji splava in upadanju števila umetnih prekinitev nosečnosti.
Vračanje tega vprašanja v javno razpravo se na prvi pogled zdi nepotrebno, a vendar že samo vračanje sporoča, da v družbi nekatere liberalne vrednote (še) niso ponotranjene v takšni meri, da bi zagotavljale neproblematično in neobremenjeno delovanje ter odločanje posameznic. Nosilci javne oblasti (četudi stojijo na strani zagovornikov pravice do umetne prekinitve nosečnosti) ravno s sklicevanjem na nizko stopnjo primerov umetne prekinitve nosečnosti, na otežen socialni položaj žensk, na tveganje nelegalnih načinov umetne prekinitve nosečnosti (ki so za žensko nevarni iz zdravstvenega vidika) itd. ohranjajo (še zmeraj) dominantno predstavo o ženski in njeni družbeni vlogi ter te vloge ne postavljajo pod vprašaj.
Je res nemogoče o tem vprašanju govoriti z upoštevanjem sočutja do žensk, ki so se za splav odločile? Ta odločitev ni odločitev za srečo, saj je zgolj alternativa drugi (morda še bolj travmatični) opciji, da ženska donosi nezaželenega otroka. Poskusi zatiranja debate s pozicije moči ne bodo pomagali nobeni strani: ne ženskam, ki jih (z)motijo protestniki na Šlajmerjevi ulici, ne vernikom, ki pred vstopom v svojo cerkev prebirajo »Cerkev marš iz moje maternice«. Bati se moramo radikalizacije (ne)strinjanja s pravico, ki smo ji priča v zadnjih dneh, saj je le-ta v službi definiranja umetne prekinitve nosečnosti kot nečesa, kar je zreducirano na sveto, legalno ali pa medicinsko dejstvo.
Na odločitev ženske, da noče postati mama, ne znamo gledati kot na odločitev, ki je mnogokrat veliko težja in mnogokrat tudi odgovornejša kot alternativna odločitev. Tako pri vprašanju splava kot pri odklanjanju materinstva ne gre za egoizem, ne gre za sebičnost, nezrelost in neodgovornost. Pogosto gre za premišljeno odločitev, ki je v korist tako njej kot njenemu (nerojenemu) otroku. A ko je govora o koristi, se ta v sodobni družbi nemudoma poveže s sebičnostjo . Sodobna družba številne odločitve posameznika, ki so storjene v njegovo dobro, kaznuje na način, da poskuša v njem vzbuditi slabo vest. Ta »oblastniška vest« (Fromm 2002, 123) »se peča s človekovo ubogljivostjo, s samožrtvovanjem, z dolžnostjo ali njegovim ‘družbenim prilagajanjem’« (prav tam). Diskurz, ki se ga poslužujejo eni in drugi v tej debati, ne temelji na humanistični etiki, temveč na etiki, ki lahko zaradi nepremišljenosti korak za korakom razjeda demokratične temelje družbe. Oboji pri nasprotni strani poskušajo doseči učinek z vzbujanjem slabe vesti, oboji se poslužujejo argumentov »oblastniške etike«, ki »zanika človekovo zmožnost, da bi spoznal, kaj je dobro, kaj pa zlo« (Fromm 2002, 20). Protestnice pred ginekološko kliniko preko moralističnega oblastniškega diskurza pri ženskah, ki so se odločile za splav, poskušajo vplivati na vzbujanje občutka krivde. A kot piše Fromm: »Občutek krivde, o katerem ljudje mislijo, da izvira iz njihove vesti, pogosto ni nič drugega kot strah pred temi oblastmi. Točneje rečeno, ti ljudje ne čutijo krivde, marveč strah. V zgradbi vesti pa te oblasti, denimo starši, cerkev, država, javno mnenje, veljajo bodisi zavestno ali nezavedno za etične in moralne zakonodajalce, katerih zakone in kazni človek posvoji in ponotranji« (Fromm 2002, 113). Ženska se namesto nečemu zunaj sebe neupravičeno čuti odgovorno svoji vesti, kar lahko negativno vpliva na njeno odločitev in ima dolgoročne posledice na njeno življenje (in življenje njenega otroka).
Z vprašanjem umetne prekinitve (nenačrtovane) nosečnosti je med drugim prepleten tudi diskurz materinstva. Na temelju diskurza o materinstvu prihaja do stigmatizacije tistih žensk, ki odstopajo od predvidene vloge. Če je v sodobni moderni družbi postalo samoumevno, da si ženska poišče delo zunaj gospodinjstva, se s tem v glavnem niso spremenila pričakovanja in razumevanje ženske vloge kot matere. Na žensko, ki se odloči za življenje brez otrok, se pogosto gleda, kot da ni izpolnila svoje vloge, svojega bistva, kot da ni našla oziroma prepoznala svoje prave (normativne) identitete in je tako ostala neizpopolnjena. Na žensko ne znamo gledati kot zgolj na človeka, ki se trudi uresničevati svoje vrline, svoje mnogotere zmožnosti; podoba ženske se ne more otresti svoje »telesne funkcije«, in četudi sodobna moderna družba v ženski primarno ne vidi zgolj matere, je ženska, ki se odloči za življenje brez otrok, prevečkrat označena kot ženska, ki zanika svoje poslanstvo. V tem smislu je v sodobni demokratični družbi zato govora o iluziji svobodne izbire za materinstvo.
O tem, da demokracija in enakopravnost med spoloma ne živita (vedno) skupaj, piše tudi Christopher Lasch, ki poudarja ravno seksualnost kot točko, kjer deklarativna enakost izgine: »Demokracija in feminizem sta danes s podrejenega položaja žensk snela krinko udvorljivega kavalirstva in s tem razkrila tudi antagonizme med spoloma, ki jih je nekdaj prikrival ‘misterij ženskosti’. Ker iluzije o sožitju ni več, se moški in ženska težje kot prej srečujeta drug z drugim kot prijatelja in ljubimca ter še težje kot enakopravna partnerja. Ko postaja moška nadvlada ideološko nevzdržna, saj se ne more več izdajati za zaščito, skušajo moški svojo prevlado uveljaviti bolj neposredno, v fantazijah in občasno z dejanji surovega nasilja. Tako je neka študija pokazala, da se je obravnavanje žensk v filmih premaknilo od ‘čaščenja k posiljevanju’. Ženske, ki opuščajo varnost natanko določenih, četudi omejujočih družbenih vlog, se vedno izpostavljajo seksualnemu izkoriščanju, saj se odrekajo običajnim pravicam do spoštovanja« (Lasch 2012, 222).
Gotovo se med seboj razlikujemo v razumevanju namena spolnosti (ali gre za užitek ali reprodukcijo) in temeljnega poslanstva ženskega spola (ali si ga naj določimo same ali nam je družbeno predpisano), a ravno te razlike so dokaz, da smo do sedaj demokracijo in demokratično življenje razumeli skozi tesne okvirje pravniškega diskurza. Če parafraziramo naslov knjige Žige Vodovnika, teh dveh pojmov nismo razumeli kot glagolov: »Za fasado demokratičnega formalizma se v resnici skriva strah pred množicami, ki lahko ogrozijo pastirske vlade neoliberalnega projekta. Takšna nujno depolitizirana demokracija je tako zreducirana na nabor administrativnih tehnologij, ki so utemeljene na konsenzu in zanikanju ideoloških razlik, njen nujni rezultat pa je seveda upad politične aktivnosti, ne pa tudi povsem ekonomskega angažmaja državljanov – potrošnikov« (Vodovnik 2015, 35).
Če na demokracijo gledamo kot na sistem, ki temelji na preštevanju in upoštevanju glasov za in proti, ni čudno, da iz njega izhajajo številni nesporazumi, dileme ter neučinkoviti in začasni zaključki. Demokratična družba mora omogočati produktiven dialog, a tudi prepoznati, kje in kdaj javni diskurz zdrsne iz njenih okvirov, kdaj izražanje mnenja ali stališča še predstavlja svoboščino in kdaj (čustveno) izsiljevanje, manipulacijo in nasilje. Če se v družbi ponovno odpirajo domnevno že rešena vprašanja, ta ne bodo potihnila z zamahom roke. Vse dokler v demokraciji ne bomo znali videti sistema, v katerem oblast ni vedno tam, kjer ji navadno pripisujemo mesto (v zakonih), bodo ob različnih priložnostih na površje prihajale iste polemike in vprašanja. In včasih je ponovno naslavljanje problematike nujno. Nekateri drugačni oziroma različni pogledi na problematično vprašanje so v zgodovini demokracijo mnogokrat gnali naprej, ker so ponudili predstavo, ki je segla onkraj dualizmov. Želeti si moramo, da bo v družbi ploden tudi dialog, ne le maternice. Želeti si moramo demokracije in svobode za vse! Tudi za tiste, ki mislijo, čutijo in verujejo drugače od nas. Opazovanje črno-belega sveta nas bo kmalu popolnoma oslepilo.
B. B. & A. P.
Literatura:
Fromm, Erich. 2002. Človek za sebe. Ljubljana: Amalietti & Amalietti.
Lasch, Christopher. 2012. Kultura narcisizma. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Vodovnik, Žiga ur. 2011. Antologija anarhizma. Ljubljana: Krtina.
— 2015. Demokracija kot glagol. Ljubljana: Krtina.
