Zakaj je konoplja problem?

Tribuna marihuana

Prenos: Tribuna – Marihuana Marš ( 1.2 MB )
Konopljo poznamo kot eno najstarejših kulturnih rastlin na svetu, v zadnjem času pa v ospredje spet vse bolj prihajajo rezultati raziskav, ki jo predstavljajo kot izjemno rastlino, ki zaradi svojih zdravilnih lastnosti ponuja pravo alternativo obstoječemu farmacevtskemu zdravljenju.
Konopljine zdravilne lastnosti so poznala že najstarejša ljudstva v zgodovini, ki so jih s pridom uporabljala v različne namene. Kitajci, Indijci, Perzijci, Tibetanci, Rimljani, Grki idr. so rastlino na primer uporabljali kot anestetik pri kirurških operacijah, za lajšanje bolečin, za odpravljanje stresa, za zdravljenje mnogih bolezni ter tudi za izdelavo oblačil, olj, vrvi in ostalih stvari. Njene pozitivne in uporabne lastnosti so bile npr. omenjene že v Asirskih spisih iz 7. st. pr. n. št. v knjižnici v Ninivah (Grotenhermen in Russo 2002).
V 19. stoletju je konoplja postala predmet vedno večjega zanimanja, saj so Evropo pestile neozdravljive bolezni, kot so steklina, kolera in tetanus, Indija pa je ponujala nove raziskave na tem področju. Tako se je pričel konopljin »vzpon«. Kot vse kaže, je bila konoplja vsesplošno izredno cenjena in široko uporabljana vse do trenutka, ko se je vzpostavil in realiziral svetovni trg. Večje farmacevtske družbe so tedaj pričele izdelovati farmacevtske izdelke, ki so jih lahko predpisali zdravniki, prav tako pa so istočasno pričeli ustanavljati odbore, ki so v osredje svojih razprav postavile vprašanje, ali konopljo povsem prepovedati ali ne. The Indian Hemp Drugs Comission Report je leta 1894 odločil, da konoplje zaradi njenih učinkov tako v medicinske namene kot za rekreativno uporabo ne prepove. Še več: vedno nove raziskave so vse bolj poudarjale njene pozitivne zdravilne lastnosti.
Vendar se je farmacevtska industrija že pričela spogledovati s profitnim motivom, ki je počasi, a vztrajno začel prepletati ves svet; v sredini 20. stoletja je tako konoplja skoraj povsem »izginila«. Prvi motiv za njeno izginotje in vsesplošno prepoved je bil razvoj farmacije, ki je povzročil, da so konopljo nadomestila druga sredstva: pri zdravljenju stekline, kolere, tetanusa itd. so jo zamenjala cepiva; pri bakterijskih boleznih so jo nadomestili s kemoterapijo; kot narkotik je bila zamenjana s kloralhidratom; kot protibolečinsko zdravilo je bila zamenjana z sintetičnimi substancami – uporabo konoplje npr. vse do danes nadomešča aspirin. Tako lahko vidimo, kaj vse je nadomestilo konopljo, kaj vse danes jemljemo kot samoumevnost in česa vsega danes ne preizprašujemo, čeprav gre za naše zdravje in za zdravje naših bližnjih.
Drugi motiv, ki je ključnega pomena, je ekonomski, saj je bil v času obeh vojn zaradi zaostrovanja razmer prenos kvalitetne konoplje iz Indije v Evropo otežen. Ekonomski motiv prav tako odseva vprašanje ponudbe in povpraševanja, saj je cena tako naravnih produktov kot tudi predelanih substanc izjemno hitro naraščala – konoplja je v primeru prepovedi postala in ostala prava tržna niša vse do danes.
Tretji motiv so zakonske omejitve, saj so nacionalni in mednarodni zakoni in akti postali vse bolj restriktivni in so pričeli obravnavati in ovirati uporabo konoplje. Kasneje so konopljo celo popolnoma prepovedali in njena uporaba v medicinske namene – ki je bila splošno znano dejstvo in praksa skozi celotno zgodovino – je postala preteklost (Grotenhermen in Russo 2002).
Čeprav je bila konoplja kot zdravilna rastlina uporabljana skozi celotno zgodovino, se je vprašanje njene problematičnosti pojavilo šele v zadnjih nekaj desetletjih. Nacionalne in mednarodne restrikcije nikakor niso nastale po naključju. Kdor vsaj malo pozna zakonitosti, po katerih delujejo večje industrije, korporacije in prav tako farmacevtska industrija, bo razumel, da konoplja ni prepovedana, ker bi bila res tako zelo problematična in škodljiva. Če bi bilo tako, bi bil npr. alkohol, zaradi katerega je samo v letu 2005 v Sloveniji umrlo 499 ljudi in ki predstavlja izjemno resen problem za celotno družbo, prepovedan – pa je vsekakor preveč dobičkonosen, da bi do česa takšnega prišlo …
Neutrudna težnja po univerzalizaciji blagovne forme in stremenje k čim večjemu dobičku ustrezata tudi vprašanju prepovedi konoplje. Lastninska pravica se v svoji najširši obliki prenese tudi na naravo in človek si želi zmagoslavno zagospodariti nad njo, tako da vpreže najbolj osnovne dobrine, ki jih narava nudi – najbolj osnovne dobrine, ki jih človek potrebuje za svoje življenje in preživetje. V zadnjih nekaj letih smo tudi v slovenskem prostoru priča postopni privatizaciji vode, zrak je vse bolj onesnažen in jeklenke s kisikom iz Kanade postajajo kruta realnost našega vsakdana (primer onesnaženosti zraka na Kitajskem).
Konoplja je za farmacevtsko industrijo zanimiva, ker je vsesplošno znano, da uspešno zdravi nekatere neozdravljive bolezni, kot so rak, tumor, tromboza, alzheimerjeva in parkinsonova bolezen; da lajša bolečine ob porodih, pri levkemiji ter da uspešno zdravi tudi depresijo in migrenske glavobole (Predlog zakona o konoplji). Za industrijo pa je problematično, da se konoplje ne da patentirati; prav zaradi tega sta restriktivna politika in prepovedovanje načina, kako farmacevtski giganti izumljajo sintetična zdravila in jih patentirajo, nato pa v skrajno predelani verziji postavijo v lekarne, kjer jih ponujajo po vrtoglavih cenah. Človek ni več sam odgovoren za svoje zdravje, ampak o njem odločajo korporacije. Vsak poskus samozdravljenja je izjemno omejen, kar se tiče konoplje, pa je celo prepovedan:  uporabniki, ki se zatekajo k uporabi njenih zdravilnih lastnosti, so obravnavani kot najhujši kriminalci in jim poleg denarnih kazni grozi tudi zapor. To se dogaja kljub vsem dokazom, ki potrjujejo povezanost med kanabinoidi in živimi bitji. Človek namreč v sebi nosi kanabinoide, tj. hormone, ki so bistveni za pravilno delovanje našega telesa in tvorijo endokanabinodni sistem (ECB), ki je star že več kot 600 milijonov let in je prispeval k razvoju vseh bitij, tudi človeka. Pomanjkanje kanabinoidov v telesu pomeni neravnovesje in bolezen, prav konoplja pa je njihov edini zunanji vir (Bello 2015).
V primežu splošne globalne ekološke katastrofe in zaradi vse večjega števila bolnih ljudi bi bila uporaba konoplje v različne namene povsem na mestu in celo nujna tako za obnovo okolja kot za izboljšanje kvalitete človeških življenj. Problem ni v tem, da bi o konoplji vedeli malo ali da do sedaj raziskave o njenih učinkih na telo in okolje še ne bi bile opravljene, temveč tiči nekje drugje. V zadnjih letih se vse bolj kaže uničevalna razsežnost sistema, ki je na sam oltar svojega delovanja postavil pojme, kot so individualizacija, tekmovalnost, potrošništvo, strah, kvantiteta (nad kvaliteto) … Ti pojmi so nadomestili solidarnost, medsebojno spoštovanje in pomoč ter vprašanje kvalitete okolja, v katerem živimo, in zdravja vseh bitij. Z dekriminalizacijo in ponovnim začetkom uporabe konoplje bi lahko poskrbeli tako za okolje kot za ljudi in ostala bitja, zato je boj na področju legalizacije konoplje upravičen in nujen!
Pseldonimova

Literatura:
Bello, Joan. 2015. Zdravljenje raka z marihuano. Ljubljana: Ara.
Grotenhermen, Franjo in Ethan Russo, ur. 2002. Cannabis and Cannabinoids: pharmacology, toxicology and therapeutic potential. New York: The  Haworth Press.
Predlog zakona o konoplji.