Boj za marihuano

 

Tribuna marihuana

Prenos: Tribuna – Marihuana Marš ( 1.2 MB )

 

Marihuana je rastlina, ki spremlja človeka že zelo dolgo. Ni bila vedno prepovedana; pravzaprav je prepoved izjemno kratkega daha v razmerju do tega, koliko časa jo človeštvo kot rastlino uporablja in pozna njene učinke. Poskušali bomo opozoriti na nekatere razloge in učinke prepovedi te rastline, obenem pa nakazali, da boj za marihuano vsebuje veliko več kot le boj proti prohibiciji. Skozi odnos do marihuane se namreč bije (in razkriva) politični boj. Boj, ki se postavlja nasproti oblastnim razmerjem. Politični angažma naslavlja izjemno široko paleto problemov in posledic, predvsem pa v svojem bistvu terja spremembe. Zahteva po svobodni opredelitvi do marihuane je ena od najbolj ključnih barv na tej paleti; prepoved (marihuane) potrebuje za svoj obstoj tudi sankcijo, ki pa se lahko izrazi na zelo različne načine. Marihuana danes velikokrat vsaj v javnosti nosi negativno konotacijo, s čimer se njene uporabnike hierarhizira, vrednoti in razvršča. Pa lahko posameznika zaradi uporabe te rastline resnično stlačimo v nek stereotipen opis ali okvir? Boj za marihuano je namreč boj za lastno etično pozicijo, boj proti s strani oblasti-vednosti vsiljeni etičnosti. Boj za marihuano presega samega sebe; prav zaradi tega ga lahko prepoznamo kot »obči« politični (!) boj.

 

Droge moramo razumeti kot nosilce političnih razmerij (Lukšič 1999). Preko odnosa do droge se namreč zrcali posameznikova (družbenopolitična) progresivnost in s tem posameznikove vrednote. Vladajoče družbene vrednote in odnos do marihuane so (normativno) zapisani v pravu, ki pa v svoji osnovi prepoveduje. Ustava, zakoni, akti itd. niso nič drugega kot »materialni zapis« političnih bojev, dogovorov in konsenzov v določeni družbi. Posameznik je na takšen ali drugačen način prisiljen upoštevati vladajoče vrednote, če to želi ali ne. Danes smo na področju odnosa do marihuane priča vse večjim razhodom med vladajočimi institucionalno zapisanimi vrednotami in neformalnimi, »zasebnimi« vrednotami, ki se vse intenzivneje in vse močneje oblikujejo v družbi v razmerju do oblasti. Politični boji so se v zgodovini pogosto odvijali prav preko polja drog, s čimer so se utemeljevala in utrjevala družbena razmerja. Posameznikov odnos do droge tako določa njegovo družbenopolitično mesto v družbi.

 

Moč opredelitve do vprašanja drog in vse posledice, ki jih odklonilna ali pozitivna izjava do drog prinese, lahko opazimo tudi v institucionalni politiki med volitvami ali med samimi političnimi mandati, ko lahko vidimo, da je droga resnično postala močan (političen) označevalec v današnji družbi. Najbolj znan primer zgoraj zapisanega lahko najdemo v ZDA, ki so skozi večino prejšnjega stoletja vodile zelo radikalno in javno negativno politiko do drog. Brez kakršnih koli zadržkov so razglasile vojno proti drogam kot vojno proti tistemu, ki kvari mlade ljudi in ljudi s potencialom. Tak odnos se je odrazil v »nujnosti prenove« družbenih vrednot; družbena »protireformacija« odnosa do drog je bila tako na obzorju. Politika kot policy, ki so jo vodile ZDA, že nakazuje na občo voljo o tem, kakšen odnos bomo imeli do drog. Vsaka politika krepi družbene vzorce, razmišljanje, obnašanja in politično kulturo. A vsaka politika pomeni tudi vzpostavljanje in utrjevanje določenih političnih razmerij in pridobitev. Uporabniki drog so zaradi izrazito negativnega odnosa do drog postali v družbi drugorazredni: ne samo državljani, ampak tudi ljudje.

 

Uporaba marihuane namreč vedno pomeni že vpetost in izgradnjo določene identitete, ki so jo posamezniku nadele oblastne in družbene strukture. Predvsem v kontekstu zahodne kulture in njenega odnosa do marihuane v zadnjem stoletju to pomeni identiteto z izrazitim negativnim predznakom, čeprav imamo dokaze, da do časa velike krize, tj. do konca 20. let 20. stoletja, ni bilo tako. Odnos do marihuane je tako močno odvisen od časa in prostora, ali še bolje, od razmerij moči v družbi, ki pogojujejo percepcijo marihuane in vsega, kar pride z njo. Informacije, ki jih ljudje dobimo (skozi družbo) o posameznikih in posameznicah, v svojih miselnih procesih selekcioniramo, vrednotimo in reduciramo. Oblikovanje našega imaginarija sloni na razlikah in razlike so se tako močno vcepile v naše razumevanje sveta, da je razlika sama na sebi konstitutivna za druge. Druge prepoznavamo po vsem tistem, kar nas loči od njih, sebe prepoznavamo in ločimo od drugih preko razlik, ki obstajajo med nami. Ustroj našega razmišljanja temelji na poenostavljanju in klasificiranju, s čimer hitreje in bolje pomnimo. Čeprav se nam zdi, da s klasifikacijo poskušamo vzpostavljati red v okolju, pa so v resnici naše kategorije, ki so temelj razvrščanja, vedno arbitrarne in odvisne od razmerij moči. Od vsake kategorije, kamor uvrstimo posameznika, se pričakuje neka lastnost in obnašanje, kar pomeni izvajanje normiranja – določanja družbene pozicije, ki se (lahko) nanaša na homoseksualce, poslovneže, imigrante, košarkarje ali pa uživalce marihuane. Za vsako od naštetih skupin lahko hitro najdemo neke značilnosti, ki jih družijo oz. naj bi jih družile, pa naj bo to značilen stil oblačenja, nivo »predpisane« inteligence ali pa videz posameznika oziroma posameznice. V zvezi s tem govorimo o stereotipih, včasih celo o predsodkih, ki za razliko od prvih že temeljijo na čustvih. Redukcija posameznika na stereotipe je lahko nevarna, kajti odnos, ki ga imamo do skupin glede na stereotip ali predsodek, je družbeno pogojen in ne dan ali naraven, stereotipi pa lahko privedejo do vrednotenja in hierarhiziranja družbenih skupin. Implikacija namreč deluje tako, da bolj kot so značilnosti neke skupine »nenormalne«, nenaravne, bolj je pripadnik te skupine devianten in vse nižje je potisnjen na hierarhični lestvici. Ob tem je pomembno, da so vsi tisti posamezniki, ki so marginalizirani, potisnjeni na dno in obenem kot taki pomenijo nevarnost za obstoječo hegemonsko ideologijo in prakse. Predsodki so namreč mikroideologije socialnega sveta, so nič drugega kot družbena sankcija za vse tiste, ki se ne podrejajo normalnemu. So Drugi naše družbe (Nastran Ule 1999). Uživalcem marihuane so bile velikokrat pripisane najrazličnejše oznake, od neuspešnih in lenih zapečkarjev naprej. Največji nasprotniki marihuane menijo, da je marihuana le prvi korak na poti do trdih drog, da vodi v kriminal in tako naprej … Vidimo lahko, da je vsem tem oznakam skupen negativni predznak. Danes uživanje marihuane pomeni sprejemanje drugačnega in upiranje vladajočim (institucionalnim) normam, vrednotam in praksam. Takšne posameznike pa je, seveda po logiki oblasti, treba gmotno ali družbeno sankcionirati, kajti takšno vedenje je nedopustno. V primeru izrazito negativnih vladajočih politik do drog sloni vzpostavljanje oblasti na goli moči kot taki. Vse to je privedlo do ogromnega represivnega aparata, panike in zastraševanja, do vsega, kar ne predstavlja tako slavljenih demokratičnih idealov.

 

Cilj zgoraj naštetega je torej potisniti vse »deviantne« v podrejen, stigmatiziran in nemočen položaj z namenom izkoriščanja: najsi gre za ekonomsko izkoriščanje, kjer so posamezniki materialno porinjeni na rob, ali pa za kulturno in družbeno marginalizacijo. Vsi drugačni se morajo (!) namreč prilagoditi hegemonskim praksam in navadam. Omenjene (ekonomske) prakse so v svoji osnovi kapitalistične prakse, v okviru katerih je treba akumulirati čim večjo število ljudi za čim večjo akumulacijo kapitala. Da bo slednja čim večja, morajo biti delavci kar se da produktivni; ravno kajenje marihuane se zdi razvada, ki je (v profitno naravnanem diskurzu) razumljena kot nedelo na sebi, kot neproduktivno porabljanje časa. Prohibicija v tem smislu ni nič drugega kot discipliniranje z namenom zagotavljanja večje produktivnosti pod pretvezo očiščenja družbe vseh grešnih navad in ponovne vzpostavitve človeške čistosti. Tu že lahko zaznamo drugi vidik potiska v margino, ki sloni na ideologiji, na podreditvi, na poenotenju in dominaciji, pri čemer so ključnega pomena skupna (ali oblastna) etična filozofija, skupne vrednote in skupni cilj.

 

Slavni Michel Foucault se na nekem mestu vpraša, ali lahko danes živimo življenje kot umetniško delo. Menimo, da boj za legalizacijo marihuane v sebi skriva impliciten poziv k posameznikovi svobodni izgradnji etične pozicije. Stari Grki so izgradnjo svobodne etične pozicije razumeli kot delovanje z namenom, da podelijo svojemu življenju neko vrednost, življenje pa je bilo za njih predmet umetnosti. V najbolj radikalni poziciji to pomeni odločitev med smrtjo in življenjem, še prej pa moč odločitve nad lastnim telesom (Foucault 2008). Legalizacija marihuane je eden od korakov k poziciji, k izhodišču, od koder bomo lahko pričeli s svobodno etiko, z držo, ki ne bo imela (pravnih in s tem tudi drugih družbenih) omejitev. Vsak posameznik se bo s tem sam lahko odločil, ali je zanj marihuana del njegovega življenja ali ne, ali mu njena takšna ali drugačna uporaba lahko koristi pri izgradnji lastnih vrednot in posledično etike. Vsiljene oblastne vrednote nam danes tega niti najmanj ne omogočajo. Še več: z vrednotami vsiljujejo tudi način in razumevanje (!) ter cilj našega življenja. Zavračanje oblastniške etike je ključno, saj se oblastniška etika razlikuje od humanistične, od posameznikove etike tako po formi kot tudi po vsebini. Oblastniška etika na vprašanje dobrega ali zla odgovarja z vidika koristi oblasti, ne pa ljudi oziroma posameznika samega (Fromm 2002).

 

Še en pogled oziroma tema, ki jo odpira gibanje za legalizacijo marihuane in je posredno navezana na posameznikovo etično filozofijo, je odnos do telesa in posledično odnos do življenja. Z legalizacijo se odpira prostor za politični klic tiste vrste, ki zahteva svobodno »uporabo« lastnega telesa, kar vključuje posameznikove različne uporabe marihuane, ki niso dovoljene. Gre za to, da je telo danes predmet države, predmet oblasti. Oblast ali biooblast je preko znanosti skozi zgodovino zavzela telo z namenom upravljanja, zavarovanj, razvijanja, krepitve, kontrole, optimizacije le-tega. To se dogaja predvsem preko populacije, ki jo želi oblast upravljati zaradi morebitnih nevarnosti in tveganj, ki se pojavljajo znotraj nje (Foucault 2007). Telo je bilo ključno za ohranjanje življenja, ki je predvsem v zahodni družbi glavna vrednota. Ob podobno problematiko trčimo pri evtanaziji. Kdo ima pravico do odločanja nad smrtjo posameznika in kje so meje življenja? So te meje meje telesa ali zavesti osebe?

 

Priča smo predvsem začetkom boja za svobodo, za oblast nad telesom, čeprav je jasno, da je legalizacija marihuane izjemno majhen korak na tej poti, kajti vseobsežnost moderne družbe kontrole in oblasti-vednosti je izjemna. Pa vendarle je to korak. Zavedati se moramo, da gre za boj, za proces, kjer bo imela (v primeru legalizacije) svojo repliko tudi oblast. Predvsem bo in že poteka boj med tako imenovano »multitudo« (Negri in Hardt 2003) v obliki iniciativ »od spodaj« proti oblasti v obliki različnih korporacij, ki želijo spremeniti marihuano v produkt in ustvariti sebi v prid donosen trg. Država oziroma parlament se nam v tem primeru zdi le kot forum, kjer se sprejemajo odločitve političnega zmagovalca. Ne smemo pa pozabiti na vlogo znanosti, ki je predvsem v službi oblasti. Znanost je s sekularizacijo Cerkve (ali religije?) samo stopila na njeno mesto; znanost želi s svojo močjo legitimnosti, ki temelji na vedenju in raziskavah, posegati v javno mnenje in posledično v sam politični boj med omenjenimi deležniki. Znanost ali oblast-vednost s svojo vlogo podeljevanja legitimnosti določenim temam, v našem primeru marihuani, močno vplivata na zavest in razumevanje ljudi, kaj je dobro in kaj slabo. Z različnimi raziskavami, ki dokazujejo vpliv marihuane na človeka in na okolje, imata znanost in posledično oblast ključno vlogo pri legalizaciji marihuane.

 

Boj za legalizacijo marihuane načenja mnogo na prvi pogled neopaznih zahtev in tem. Čeprav je na prvi pogled še tako banalna in velikokrat slišana, zahteva po legalizaciji v sebi skriva veliko večjo moč, kot smo si sprva sploh lahko zamislili, ob tem pa ima daljnosežne in resnično globoke vplive na celotno družbo in prakse njenih vsakdanjih življenj. Izraz teh posledic lahko prepoznamo kot zavračanje oblastniškega odnosa do drog in predvsem kot zahtevo po vključitvi malega človeka v proces odločanja, kaj je dobro in kaj je slabo zanj. Zahteva svobodo do posameznikovega telesa. Zahteva destigmatizacijo in ponovno revitalizacijo sprva samega pojma marihuane in nato vseh uporabnikov marihuane. Ta zahteva v sebi nosi razgradnjo stereotipov in predsodkov ter s tem presega mikroideologijo, ki nam poskuša zavladati v vsakodnevnem življenju. Predvsem pa zavrača kakršno koli izkoriščanje, ki se mora začeti tudi skozi destigmatizacijo marihuane. Potencial boja za marihuano je izredno velik. Zaradi vseh vplivov, ki ga ima marihuana na odnos družbe do oblasti, je to ne samo vreden, ampak nujen politični boj. Marihuana je tako še eno politično bojišče med voljo in željo ljudstva na eni strani in interesi oblasti na drugi strani. S tem pa nas tudi marihuana opominja, da je samo skozi politiko (od spodaj) možna afirmacija želja in interesov vseh tistih slojev, ki kot posamezniki nimajo enormne ekonomske in družbene moči, vendar imajo kot organizirana skupina veliko večjo moč kot oblastniški interesi.

 

Kristjan R.

 

Literatura:

  • Foucault, Michel. 2008. Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana: Založba Krtina.
  • Lukšič, Igor. 1999. Droga kot politično razmerje. Teorija in praksa. Let. 36, številka 5.
  • Nastran Ule, Mirjana. 1999. Socialna psihologija predsodkov. V Nastran Ule, Mirjana (ur.) Predsodki in diskriminacije: izbrane socialno-psihološke študije. Znanstveno publicistično središče. Ljubljana. Str. 299–342.
  • Negri, Antonio in Hardt, Michael. 2003. Imperij. Ljubljana: Študentska založba.
  • Ule, Mirjana. 2000. Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana: ZRP.
  • Fromm, Erich. 2002. Človek za sebe: psihološka raziskava etike. Ljubljana: Amalietti.
  • Foucault, Michel. 2007. Življenje in prakse svobode: izbrani spisi. Ljubljana: ZRC. ZRC SAZU.