Kot je v navadi že nekaj let, so dnevi okoli 8. marca, mednarodnega dneva žensk, polni javnega razglašanja takšnih in drugačnih statistik, ki nam o položaju žensk oziroma o stopnji njihove enakopravnosti z moškimi kažejo precej zmanipulirano podobo. Če so nam namreč kot javnosti ponujeni iz širšega konteksta družbenega zatiranja in izkoriščanja izvzeti podatki, kot so novice o slovenskih moških, ki da so najboljše gospodinje (sic!), saj naj bi gospodinjska dela opravljali skoraj dve uri na dan, ali pa podatki o najmanjšem razkoraku med plačami moških in žensk znotraj celotne družine držav Evropske unije, se nam lahko hitro zazdi, da se nimamo več za kaj boriti. Če k temu dodamo še kratkovidnost produkcije poročil o tem, kakšno vrsto rož in koliko kilogramov čokolade slovenski moški pokupijo za to, da s takšnimi majhnimi pozornostmi, kot se temu reče, počastijo dan svojih partneric, se lahko povsem upravičeno vprašamo, (za)kaj praznujemo danes.
Najprej je ta praznik nosil ime »dan delovnih« žena, praznoval pa se ni 8., temveč 19. marca, kot je na drugi socialistični ženski internacionali (27. september 1910, Københaven) predlagala Clara Zetkin. Prvo praznovanje sega v leto 1911, ko so »dan delovnih žena« praznovali v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Danskem in tudi v Trbovljah. Šele pred štiridesetimi leti (leta 1977) je Generalna skupščina OZN določila 8. marec za dan Združenih narodov za pravice žensk in mednarodnega miru. Čeprav so ZN ta dan sicer začeli slaviti dve leti prej, torej leta 1975, so svoj dan prve praznovale Američanke, in sicer 28. februarja 1909. Nasploh so idejo o enakopravnosti ženskega spola pri delu, pravici do splava in volilni pravice pričele razvijati ameriške socialistke, ki so 8. marca 1908 organizirale prve velike demonstracije, v okviru katerih se je na ulicah New Yorka zbralo kar 15 000 žensk, ki so zahtevale krajši delovnik, večje plačilo in volilno pravico. Takrat so zborovale pod znamenitim sloganom »Kruh in vrtnice«. Omenjeni protest ni edini znamenit ženski boj, ki se je zgodil na datum, ki ga praznujemo še danes. Nekaj let kasneje, leta 1911, so se prav tako v New Yorku, in sicer v tekstilni tovarni, delavke prav 8. marca uprle nehumanim pogojem dela in nezadostnemu plačilu, ko je v tovarni izbruhnil požar, ki je povzročil njihovo tragično smrt.
Pri nas dogajanje okoli 8. marca že nekaj let prečita dva (med seboj povezana) sentimenta: po eni strani še vedno velja, da ta dan s svojo zgodovino in idejo precej diši po socializmu, zaradi česar je velik del javnosti do njegovega temeljnega poslanstva (premisleka o preteklih bojih za enakopravnost žensk ter analize položaja in vloge žensk v današnji družbi) a priori odklonilen[1]. Ta del javnosti na neki točki sovpade s tistimi posamezniki v naši družbi, ki so prepričani, da je ukvarjanje z vprašanji neenakosti med spoloma oziroma razmišljanje o diskriminaciji žensk nepotrebno, saj da imamo odprtih dovolj drugih, pravih vprašanj, ali pa celo menijo, da smo ženske v naši družbi že dosegle vse tisto, o čemer so naše predhodnice sanjale. Okolje, v katerem živimo in delujemo ženske danes, je seveda daleč stran od želja tistih izmed nas, ki se jim moramo zahvaliti za to, da lahko uživamo v nekaterih temeljnih svoboščinah, in je precej bolj kot sanjam žensk blizu mokrim sanjam tistih moških, ki si v mislih žensko najraje naslikajo za štedilnikom in med kopico otrok. Temu sentimentu pomaga uspevati družbenopolitični red, ki naj bi veljal za aspolnega in tako očiščenega vseh potencialnih diskriminacij ali neenakosti na podlagi spola. Seveda neoliberalizem v ospredje postavlja prava, realna vprašanja: kako čim hitreje obogateti, uspeti in kako najbolj efektivno delati na sebi oziroma na ideji sebe. »Čeprav slojno (rasno, generacijsko) neenako razporejene, so prednosti moških še zagotovljene s prevladujočim institucionalnim redom v družbi in prilagojene neoliberalističnim imperativom individualizma. V neoliberalizmu namreč ne gre za čisto tradicionalno moškosrediščnost (patriarhalnost), temveč je spolna neenakost obravnava skladno z ideologijo individualizma. […] Načelo enakih možnosti zaposlovanja žensk in moških se je individualiziralo: vodilo uresničevanja tega načela je individualni dosežek in ne izboljšanje položaja žensk kot družbene skupine; afirmativne akcije se zavračajo, ker naj bi diskriminirale in krušile načelo enakih možnosti. Neoliberalizem naj bi bil spolno nevtralen: posameznik je brez spola, trg pa daje prednost najsposobnejšemu podjetniku, in ne moškemu ali ženski kot takima« (Jogan 2013, 7). Četudi kdo izmed nas še verjame v spolno nevtralno izbiro trga, se lahko vsi strinjamo s tem, da so strukturni pogoji vstopa na trg neenaki za ženske. Smo o tem sanjale? Da bodo naše neenake možnosti pri sooblikovanju sveta zanemarjene samo zato, ker smo v končni fazi vsi – tako moški kot ženske – dolžniki[2] istega sistema? So se naše predhodnice borile za to, da smo danes ženske sredi stoletja, ki napreduje najhitreje in na največ področjih hkrati, in sredi razsvetljene Evrope same odgovorne in krive, če nam v tem sistemu ne uspe? Namesto da bi se polja naše svobode širile, obdobje, v katerem so ženske pridobile najpomembnejše pravice, na primer leta 1974 z ustavo določeno pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti ali pa leta 1989 prvi telefon v sili (SOS) za pomoč žrtvam nasilja – otrokom in ženskam –, in v katerem so se začele tudi mnoge druge oblike institucionalne skrbi za pravice žensk, sodi v čas, ki ga lahko označimo kot posebnost razvoja (post)socialistične Slovenije. To je bil razvoj, ki je za ceno prekinitve z nemoralnostjo sistema zahteval vrnitev prave moralnosti družine in ženske. »Zamenjava enostrankarskega političnega sistema z večstrankarskim (1990) in sistematično vpeljevanje tržnega gospodarstva pa nista pomenila nadaljevanja prizadevanj za odpravljanje spolne neenakosti in za utrjevanje egalitarizma oziroma za večjo pravičnost v razdelitvi ustvarjenih dobrin nasploh. Nasprotno, institucionalno vzpostavljeni temelji za usklajevanje poklicnega (plačanega) dela žensk z drugimi obveznostmi (vrtci, domovi za ostarele itd.) so postali predmet zelo ostrega kritiziranja. Kritično javno presojanje socializma in opravičevanje tranzicije v Sloveniji je potekalo po vzorcu, ki je edinstven in vreden omembe, saj gre za ‘sestavljeno sprevrnjenost’ oziroma za dvakratno dehistorizacijo: v časovno horizontalnem in v časovno vertikalnem vidiku. Kot aktualne navezne (primerjalne) družbe namreč nastopajo razvite demokracije, očiščene negativnih strukturnih učinkov (in pozitivnih ukrepov za odpravljanje diskriminacije) na eni, na drugi strani pa slovenska socialistična družba, bolje njena predelana podoba, v kateri je model (samoupravnega) socialističnega razvoja Slovenije izenačen z realsocialističnim. Za zgodovinsko primerjavo znotraj slovenske družbe pa nastopa dvostopenjska preteklost: (bližnja) socialistična in (bolj odmaknjena) predsocialistična – spet v očiščeni podobi; pri socialistični stopnji so izključene pozitivne pridobitve, pri predsocialistični pa negativne značilnosti, ki zadevajo večinsko populacijo« (Jogan 2013, 11).
Prehod v novo državo je torej terjal povsem nov pogled na vse tisto, kar je ženskam v času socializma uspelo. Žensko vprašanje je sicer navkljub nekajkratnim poskusom ukinitve pravice do splava in poskusom pripisovanja pomembnosti bolj tradicionalni podobi žensk ostalo potisnjeno v ozadje pod pretvezo, da nam je v lastni državi uspelo ustvariti pogoje, v katerih lahko vsaka ženska uspe. In še pomembneje, v katerih smo, če nam ne uspe, za to krive same. Na poklicnem področju se ženske srečujemo s steklenimi stropi in lepljivimi tlemi[3], v povprečju smo bolj izobražene, a manj plačane od moških, v doseganju uspešnih karier pa veljamo za od nekdaj slabše od moških. Da je tako, seveda nista krivi ne naša nežna narava ne pregovorna iracionalnost, temveč lahko to pojasnimo z metaforo puščajočih kanalov. »Gre za metaforo, ki ponazarja stalno ‘odtekanje’ sicer kvalitetnih ženskih umov iz procesa študija in znanstvenega kvalificiranja na teh področjih študija, raziskovanja in poklicnega dela. To odtekanje se začenja že ob koncu srednje šole, ko se mladi odločajo za študij in se dekletom pogosto odsvetuje študij naravoslovja in tehnike, pa potem med študijem, na podiplomskem ter podoktorskem študiju in dalje v toku njihove akademske ali raziskovalne kariere. To pomeni, da delujejo neki prikriti procesi diskriminacije, ki slonijo na spolnih razlikah in izločajo ženske iz študijskega, akademskega in raziskovalnega toka[4]« (Ule 2013, 474). Možnosti žensk v (še vedno) moškem svetu niso enake, dokler za nas veljajo drugačni (diskriminatorni) strukturni pogoji in dokler živimo v okolju, ki je prepojeno z nasiljem (spomnimo, da vsaka druga ženska do 15. leta doživi vsaj eno izmed oblik nasilja) ali pa točno določenimi pričakovanji, ki od nas zahtevajo pravo, moralno ženskost in ki nas ne varujejo pred javno stigmatizacijo in ponovnim nasiljem, če se odločimo, da tem pričakovanjem ne bomo ustregle. Ali nam ni zato, ker vse malo prej omenjeno poteka pod taktirko sistema, ki se hvali, da nudi enake možnosti vsem, a nas po drugi strani opozarja, da bodo v njem preživeli le najboljši, v resnici morda še težje kot kadarkoli doslej? Tako nas ne more čuditi, da pridejo vprašanja enakopravnosti med spoloma na dnevni red javnosti zgolj ob objavi[5] bolj ali manj osamljenih statistik, ki jim umanjka najpomembnejše: kritično (re)interpretiranje znotraj realnih življenjskih pogojev žensk; znotraj androcentričnega družbenega reda in znotraj splošnega družbenega vzdušja, ki omogoča ponovno preizpraševanje že doseženih temeljnih ženskih pravic (kot je na primer pravica do splava), hkrati pa nudi primerno okolje za normaliziranje seksističnega obnašanja, ki je v naši družbi značilno celo za najvišje izvoljene predstavnike ljudstva.
Če kdaj, je danes morda skrajni čas, da si priznamo, da smo s praznovanjem 8. marca z rožami in čokolado zgrešili smer. Prizadevati bi si morali za družbo, v kateri naši partnerji ne bi mislili, da oponašajo nas in naš naravni habitat, kadar kaj počistijo ali kadar skrbijo za otroke; razmišljati, govoriti in delati bi morali zato in tako, da bi živeli v skupnosti, ki naših hčera ne bo obsojala ali stigmatizirala, če bodo kdaj v življenju pred tako hudo preizkušnjo, kot je spopadanje z neželeno nosečnostjo, in če se bodo odločile v zvezi s tem vprašanjem uveljaviti svojo ustavno pravico. Sprejemanje žensk kot oseb, katerih temeljno poslanstvo ni (nujno) materinstvo, je prihodnost, ki si jo bomo šele morali izboriti. Razkrinkavanje ideologije, ki v vsakdanjem življenju in v navidez običajnih praksah ženske predstavlja kot naravno in večno podrejeni spol, pa je vsakodnevno delo, ki presega rože, čokolade in prazne statistike 8. marca.
A. P.
[1] Temu delu družbe je seveda bližje slavljenje materinskega dneva, kot dneva, ki simbolno slavi (po mnenju mnogih) eno glavnih življenjskih nalog ženske – materinstvo.
[2] Izraz dolžniki uporabljamo kot lastnost, ki preči vsako različno subjektiviteto kapitalizma, če smo moški, ženske, brezposelni, podjetnice, pekarno zaposleni ali delavci – nad nami je vedno (vsaj) javni dolg.
[3] »Ti koncepti opisujejo prisile, ki ohranjajo ženske na nižjih položajih v organizacijski piramidi. Fenomen ‘lepljivih tal’ se v znanstveni hierarhiji v Sloveniji pojavi na primer na prehodu iz statusa docentk v status izrednih in rednih profesoric. V Sloveniji je bilo v letu 2010 v akademskih institucijah zabeleženih 51 % asistentk, 46 % docentk, izrednih profesoric je le 31 %, rednih profesoric pa zgolj 20 %« (Ule 2013, 473).
[4] Od leta 1998 se v Sloveniji podeljujejo Zoisove nagrade, ki veljajo za najvišja priznanja na področju znanstvenoraziskovalnega dela in razvojne dejavnosti. V vseh teh letih je bila med nagrajenci za življenjsko delo zgolj ena ženska: Zinka Zorko, ki je leta 2013 prejela nagrado za raziskave govorov koroške, štajerske in panonske narečne skupine na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedijski ravnini. Med 49 nagrajenci za vrhunske dosežke je bilo do danes 6 znanstvenic: Tatjana Avšič Županc (1999), Marija Kosec (2006), Marjeta Šašel Kos (2006), Svjetlana Fajfer (2007), Dušanka Janežič (2013) in Milena Horvat (2014). Mirjana Ule je na osnovi rezultatov raziskave med doktoricami in doktorji v Sloveniji zaključila, da je »upravljanje z znanostjo v Sloveniji in tudi v Evropski uniji spolno pristransko. […] Ženskam znanstvenicam je oteženo napredovanje po karierni lestvici, ženske so diskriminirane tudi pri plačilu za delo, ter so deležne manj časti in nagrad« (Ule 2013, 469). »Po mnenju anketiranih v raziskavi so bistvene diskriminacijske prakse, ki bi jih bilo treba odpraviti: netransparentnost v odločanju, neformalna (moška) omrežja, v katerih potekajo lobiranja oz. se sprejemajo odločitve, pristranske institucionalne prakse, ki imajo negativne učinke na karierne priložnosti žensk, na primer pristranski kriteriji napredovanja oz. habilitiranja, nezavedne spolne pristranskosti pri ocenjevanju odličnosti, pri recenzijskih postopkih … zato govorimo o prikritih oblikah diskriminacije v znanosti, ki so posledica prikritih vrednotnih predpostavk o vlogi žensk v znanosti, o kriterijih za znanstveno delo in znanstveno napredovanje, o pomenu posameznih znanstvenih disciplin, o odličnosti v znanosti« (Ule 2013, 478).
[5] Podobno se dogaja tudi ob vprašanju nasilja nad ženskami, ki je v javnosti pogosto posredovano le ob najbolj tragičnih eskalacijah, namesto da bi bil problem nasilja vsebovan v vsakem premisleku.
Viri:
Jogan, Maca 2013. Družbena (ne)enakost spolov v slovenski postsocialistični zavesti. Teorija in praksa, letnik 50, številka 1, str. 5-38.
Ule, Mirjana 2013. Prikrita diskriminacija žensk v znanosti. Teorija in praksa, letnik 50, številka 3/4, str. 469-481.
