Vzroki oktobrske revolucije

Komunistične revolucije naj bi se z največjo mero verjetnosti in uspešnosti zgodile v kapitalističnih družbah, ki imajo predvsem ogromen in ekonomsko izkoriščan delavski razred ter so že zdavnaj doživele industrijsko revolucijo in imajo zato izrazito razvito tehnologijo. Klasična ideja je, da imajo delavci (za razliko od kmetov) močan interes za komunistično revolucijo, strukturno zmožnost, da jo izpeljejo, dejansko znanje, da (po revoluciji) upravljajo s proizvodnimi sredstvi družbe, ter zaradi že obstoječe razvitosti tehnologije materialna sredstva, ki omogočijo konec pomanjkanja in skrajšanje nujnega delovnega časa.

Zakaj imajo delavci, ne kmetje, znanje, kako upravljati z industrijsko proizvodnjo, in na kakšen način zelo razvita tehnologija lahko prispeva k nižanju materialnega pomanjkanja ali krajšanju delovnega časa, je verjetno samoumevno. Manj samoumevna sta superiorni interes in zmožnost, ki ju imajo pri (revolucionarnem) kolektivnem delovanju delavci. Močnega interesa naj delavci ne bi imeli samo zato, ker so ekonomsko izkoriščani – to namreč velja tudi za predkapitalistične kmete, ki naj ne bi bili revolucionarni agens –, marveč predvsem zato, ker so v velikih tovarnah stalno v interakciji drug z drugim, zaradi česar v nasprotju s prostorsko razdrobljenimi kmeti lažje ustvarijo skupne izkušnje izkoriščanja in občutek solidarnosti -– dva nujna pogoja za revolucionarno delovanje. Strukturno zmožnost naj bi imeli zato, ker s svojim delovanjem veliko lažje (ali učinkoviteje) negativno vplivajo na materialni položaj svojega domnevnega izkoriščevalca, delodajalca, kar jim omogoča boljše pogajalsko izhodišče. Delavci za razliko od kmetov s stavkanjem nemudoma začnejo najedati tržni položaj kapitalista, saj ta zaradi zaustavljene proizvodnje v odnosu do svojih konkurentov izgublja potencialni dobiček in tržni delež. Delodajalci načeloma čutijo močnejši pritisk stavke kot predkapitalistični zemljiški gospodi, ki niso vpeti v sistem tržne konkurence z ostalimi zemljiškimi gospodi, sistem, ki bi jim v primeru tržne neučinkovitosti grozil z bankrotom.

Čeprav ti in ostali klasični argumenti držijo, je empirično dejstvo, da so se komunistične revolucije zgodile v pretežno agrarnih, predkapitalističnih ali zgolj zelo, zelo delno kapitalističnih družbah, v katerih je bila večina prebivalcev kmetov, v katerih tehnologija ni bila posebej razvita in v katerih je delavski razred predstavljal izjemno majhen del celotnega prebivalstva. Poleg tega so bili ključni razlogi za komunistične revolucije bolj (ali pa vsaj toliko) kot z ekonomskim izkoriščanjem povezani s političnimi in geopolitičnimi dejavniki. Še več, obstajajo dobri teoretski razlogi, ki se nanašajo na predkapitalistično naravo družb, v katerih so se zgodile komunistične revolucije, in ki pojasnjujejo, zakaj so se dogodile v ravno takšnih družbah. Ni naključje, da sta v prvi polovici 20. stoletja predkapitalistični Rusija in Kitajska doživeli komunistično revolucijo, medtem ko so se v kapitalističnih ZDA, Britaniji in Franciji bíli reformistični boji. V svojem komentarju bom ponazoril te poante prek jedrnatega prikaza vzrokov za rusko, sploh oktobrsko revolucijo.

Osnovna dejstva glede dogajanja v Rusiji ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja so znana in nekontroverzna. Rusija je bila sredi 19. stoletja ancien regime, predkapitalistična družba, na katero so sploh prek geopolitičnih vzvodov vse bolj pritiskale ekonomsko in tehnološko razvitejše, kapitalistične družbe, prvenstveno Britanija, a tudi Francija, kjer je kapitalizem počasi nastajal šele nekaj desetletij. V petdesetih letih 19. stoletja Rusija zelo očitno izgubi v krimski vojni z Britanijo in Francijo. Poraz jo opomni na potrebe po modernizaciji in, konkretneje, industrializaciji v novem geopolitičnem kontekstu, zato car Aleksander II. že leta 1861 ukine tlačanstvo z upanjem, da je to prvi resni korak h kapitalističnemu gospodarstvu. Navkljub reformam se življenje večine kmetov ni opazno izboljšalo. Širi se lakota in veliko kmetov mora, ker nimajo dovolj zemlje, iskati delo v zelo slabih delovnih pogojih. Bedne razmere kmetov (in nastajajočega delavskega razreda) se zaostrijo v zadnjih desetletjih 19. stoletja zaradi agrarne krize in povečanega črpanja davkov, ki ga je zahteval industrializacijski projekt finančnega ministra Sergeja Witteja. Stanje se v nekaterih vidikih še dodatno poslabša, ko po letu 1899 Rusijo zajame globoka recesija. Rusija je bila v okviru svoje industrializacije odvisna od razvitejših zahodnih denarnih trgov, na katerih se je kapitalizem razvil desetletja ali celo stoletja prej, ti trgi pa so sami doživeli krizo, ki je imela na slabo razvito Rusijo izrazito negativen in dolgotrajen učinek.

Zaradi vsesplošne kmečke in delavske ekonomske bede se v teh časih leto za letom vrstijo upori, demonstracije in stavke. Leta 1902 več tisoč kmetov uničuje plemiško lastnino in ropa plemiške domove, leta 1903 in 1904 več sto tisoč delavcev stavka, leta 1905 pa rusko gospodarstvo ustavijo skoraj trije milijoni delavcev. Država se na te in predhodne ekonomske upore odzove z ostro politično represijo, kar nehote dodatno radikalizira sploh delavce. Med drugim država zakonsko prepove stavke in sindikate. V zgolj desetih letih (med letoma 1895 in 1905) država skoraj 2000-krat nad kmete in delavce pošlje vojsko. Skratka, ekonomsko izkoriščanje je imelo v Rusiji v tem času zelo opazno politično razsežnost. To ni nenavadno, saj sta, prvič, ekonomsko in politično v nekapitalističnih družbah zaradi posebne razporeditve lastninskih odnosov nujno spojena. Soobstoj ekonomskega izkoriščanja in politične svobode je strukturno nemogoč. Še več, drugič, v družbah, kakršna je bila Rusija ob koncu 19. stoletja, intenzivna, moderna gospodarska rast, ki jo prinese kapitalizem, še ne obstaja ali pa se šele dobro začenja, kar pomeni, da razdeljevanje bogastva po principu igre z neničelno vsoto ni mogoče ali vsaj verjetno, tudi če to zahteva pritisk od spodaj. Z drugimi besedami, politični in ekonomski reformizem v obeh točkah ni verjeten, tudi če bi ga hoteli. Stanje je bilo iz razumljivih razlogov precej drugačno v Britaniji ali Franciji. Vsaj v teh vidikih so predkapitalistične družbe, sploh tiste, ki so na začetni poti k industrializaciji in v katerih soobstajajo močno ekonomsko in politično nadvladani kmeti in delavci, bolj verjeten teren za oblikovanje interesa za revolucijo kakor razvite kapitalistične družbe. V slednjih je zaradi strukturne ločitve ekonomskega od političnega reformizem vsaj načeloma možen; in ker je reformizem manj tvegan in lažje osvojljiv cilj, je bolj verjeten od revolucije.

Očitno je torej, da je vsaj na začetku 20. stoletja med ruskim prebivalstvom zaradi nevzdržnih ekonomskih in političnih razmer obstajal interes za revolucijo. Neuspela revolucija iz leta 1905 pa razkriva, kako pomembna so tudi sredstva, dejanska zmožnost za revolucijo. S sredstvi oziroma zmožnostjo mislim predvsem dvoje. Prvič, da so podrejeni razredi oboroženi, da so organizirani in da imajo ustrezno infrastrukturo. Drugič in enako pomembno, da je državni represivni aparat opazno skrhan na tak ali drugačen način: običajno je ključno, da začne razpadati vojska oziroma državni nadzor nad njo; spet drugič je dovolj, da se začnejo resni spori in konflikti znotraj državnega, elitnega razreda zaradi, denimo, finančnih težav (slednje je bil pomemben vzrok francoske revolucije leta 1789). V času prve, neuspele ruske revolucije je vojska ostala dovolj ustaljena oziroma nadzor nad njo dovolj trden, da je država uporniške kmete in delavce hitro in učinkovito zatrla. Uničujoča in za Rusijo sramotno porazna vojna z moderno, kapitalistično Japonsko (1904–1905) je načela vojsko, a ne dovolj resno.
Razmere so bile usodno drugačne 12 let kasneje, poleti 1917. Ključni so bili trije dogodki – seveda poleg tega, da je na začetku leta padel ruski car in se je izoblikovala začasna vlada, ki si je delila državno oblast s petrograjskim sovjetom. Najprej se je zgodila Kerenskijeva ofenziva, ki jo je Aleksander Kerenski, vodja prehodne vlade, zasnoval z namenom dvigniti splošno rusko moralo glede prve svetovne vojne. Ofenziva proti Nemcem in Avstro-Ogrski se je zgodila ravno v času, ko so ljudje bolj kot kadarkoli zahtevali mir (poleg kruha in zemlje). Ofenziva se je kmalu po začetku izkazala za porazno, tako da so se vojaki na fronti začeli upirati oficirjem – celo ubijali so jih –, nato pa so dezertirali in se oboroženi vračali v svoje vasi. Kerenskijeva ofenziva je v nasprotju s svojim namenom destabilizirala državo in razkrila, da ruska vojska razpada; med prebivalstvom se je tako začelo širiti dodatno nezadovoljstvo nad Kerenskijevo vlado.

To se je še posebej pokazalo v času drugega pomembnega dogodka, ki je vodil k oktobrski revoluciji. Julijski dnevi so bili spontan oboroženi upor pol milijona vojakov, mornarjev in delavcev, katerega glavna tarča je bila začasna vlada, predvsem njena nesposobnost pri izvajanju ekonomskih reform in vodenju vojne. Res je sicer, da je bil upor hitro zatrt – med drugim zato, ker ni bil podprt z ustrezno organizacijo. Toda dogodek je razkril, kako globoko nezadovoljni so navadni ljudje (ne ali ne le domnevno zarotniški radikalci) nad statusom quo pol leta po padcu carja.
Julijskim dnem je kmalu sledil tretji usodni dogodek (konca) poletja 1917: afera Kornilov. General Lavr Kornilov, ki ga je Kerenski julija imenoval za poveljnika ruske vojske, je nameraval z vojsko streti nemir v Petrogradu in uničiti petrograjski sovjet. Na to je Kerenski reagiral tako, da je iz varnostnih razlogov – najverjetneje zato, ker se je bal vojaške diktature – oborožil petrograjski sovjet s približno 40.000 puškami in strelivom. Puške na koncu niso bile potrebne za zaustavitev Kornilova, saj je njegova vojska na poti zaradi intervencije petrograjskih in lokalnih vaških revolucionarjev praktično izpuhtela (komunikacija med Kornilovom in njegovimi vojaki ter transport vojakov sta bila prekinjena). Toda orožje je ostalo v rokah do Kerenskijeve vlade negativno nastrojenih delavcev in vojakov ter boljševikov.
Po aferi je Kerenski, ne presenetljivo, izgubil ljudsko podporo, kolikor je je sploh še imel, petrograjski sovjet in boljševiki pa so jo pridobili. Če je vojaška disciplina od začetka poletja strmo padala, je s koncem poletja padla na absolutno dno. To je bilo poleg ljudskega nezadovoljstva nad ekonomskimi in političnimi razmerami ter uničujoče ruske vpletenosti v vojno ključno za oktobrski uspeh boljševikov in skoraj popolno odsotnost prelivanja krvi v času revolucije (kar pa, žal, ne velja za tragične dogodke po uspešnem oktobru).

T. R.