Biopolitika, rasizem in begunci

V parlamentarno proceduro je vložen nov predlog zakona o tujcih. Kot je izpostavilo že več pravnikov, predlog zakona vsebuje določene dele, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom in mednarodnimi konvencijami. Mediji so, kar ni čudno, v analizo predloga zakona vključili le pravnike, kar je pripeljalo do tega, da se je prevladujoči diskurz oblikoval kot tehnokratski/pravniški, brez globljega razumevanja, kaj odsevajo zakoni, predvsem pa je umanjkala refleksija razmerij moči, ki omogočajo, da bo sprejeto takšno ali pa malce spremenjeno besedilo zakona, in tudi racionalnosti, ki je v ozadju.

Pozablja se namreč, da je oblikovanje pravnih norm in zakonov kljub sklicevanju na različne moralne norme, na naravo in naravnost pravic vedno politično dejanje. Zakoni in pravne norme se oblikujejo v politični proceduri. Produkcija pravnih norm je vezana predvsem na politiko, zelo malo pa na naravo ali moralo. Sprejetje takšnega zakona bo torej odvisno od razmerij moči v parlamentu, nikakor pa ne od moralnosti predlaganih ukrepov, ki jih ta zakon vsebuje. Poleg tega pa je ključno, da gre pri tem zakonu za vprašanje regulacije populacij(e) – torej gre za biopolitično in nikakor ne za pravno-moralno vprašanje, sklicevanju na različne mednarodne pravne norme in konvencije navkljub.

Prvič, biopolitika je vedno povezana z rasizmom – biološke nevarnosti je treba eliminirati. Tujec, v našem primeru v podobi črnca in muslimana[1], je torej obravnavan kot biološka nevarnost, kot Drugi, ki lahko škodi normalni in zdravi populaciji in normalnemu delovanju države. Gre za poskus regulacije populacije, pri čemer gre predvsem za fizično odstranitev zunanje »nevarnosti«, v našem primeru za neprepuščanje te »nevarnosti« prek meje. Skrb za biološko čistost in varnost tistega, kar je percipirano kot »normalna« in »zdrava« populacija (belci, kristjani), oziroma specifična racionalnost, ki stoji za takšnimi praksami, je bila razvidna že, ko so različne državne agencije jeseni 2015 in spomladi 2016 ugotavljale, ali je zemlja, kjer so hodili begunci, onesnažena in ali je nevarna za pridelavo hrane za normalno populacijo.

Določena populacija je torej že vnaprej opredeljena kot nevarna, kot skupina, ki jo je vseskozi treba regulirati, v končni fazi pa tudi biopolitično ubiti – izgnati ali pa v našem primeru sploh ne spustiti v državo. Ustvarja se predstava, da je dobrobit »domače« populacije odvisna od števila beguncev v državi, ne pa od kapitalističnih izkoriščevalskih odnosov in politike zategovanja pasu, ki je nastala kot posledica namernega ustvarjanja kapitalistične zadolžene države. Hkrati gre seveda tudi za novost: ustvarja se nov prostor kreacije možnosti za delegiranje odgovornosti. Če so postopki za pridobitev azila dokaj jasno formulirani, se tokrat odločitev, kdo je nevaren za normalno populacijo, delegira na racionalno osebo (policist), ki sama presoja, ali je kdo res v nevarnosti in ali bo predstavljal nevarnost za normalno populacijo v državi, in njeno arbitrarno odločitev na meji.

Ključno je torej, da se sedaj vsi ukvarjajo zgolj s posledicami, ne pa z vzroki, od kod in zakaj takšna biopolitična racionalnost, ki se jo poskuša kodificirati[2]. Zakon, sprejet ali ne, je usmerjen v regulacijo normalnosti in zarisanje meja med normalnimi in nenormalnimi. Ključno je, da je velika večina parlamentarnih strank (za enkrat predlogu zakona eksplicitno nasprotuje le ZL) sprejela takšno biopolitično-rasistično racionalnost. Zaradi tega ne gre pričakovati nasprotovanja racionalnosti, ki stoji v ozadju predloga novega zakona, temveč le vgrajevanje določenih varovalk, ki pa seveda vse padejo, ko in če je razglašeno izredno stanje, ki pa lahko hitro postane permanentno, kakršna je že nekaj časa »kriza«[3]. Tako se na koncu kljub pravnim varovalkam tudi specifična racionalnost realizira in materializira.

P.S.: Sodišče je ravnokar dovolilo referendum glede vprašanja vzpostavljanja begunskega centra v Črnomlju. »Ljudstvo« lahko odloča le o kulturnih zadevah, ki pa so seveda politične; ekonomske politike so onkraj referendumskega odločanja. Referendum, ki bi razbil neoliberalno racionalnost in politiko zategovanja pasu, ni možen. Rasizem, zamaskiran v konservativizem in biopolitično skrb za normalno populacijo, ter neoliberalizem hodita vedno z roko v roki.

M. H.


[1] Biološke in verske kategorije so že najbolj vidnim evgenikom, frenologom in podobnim znanstvenikom delale veliko preglavic; večinoma so jih reševali tako, da so povezali »biološke« oziroma »rasne« in verske kategorije.

[2] Pravniki s tehnokratskim diskurzom tega ne morejo misliti – lahko moralizirajo ali pa so ujeti v mednarodne pravne določbe in mehanizme –, vendar jim ostane skrito, kar stoji za takšno racionalnostjo in kako je to povezano z obstoječimi razmerji moči.

[3] Grožnje, da bo takšen zakon padel na mednarodnih sodiščih, so odvečne – prav mogoče je, da Slovenija pravzaprav opravlja umazano delo za države jedra Evropske unije.